Pekel

Ko si mislim…da ne more biti huje…in si želim…da je vedno huje…je…vedno bolj noro…
Nočem…hočem…preklet bodi…nisem…sem…ena sama hudičeva želja…toliko tega si želim…da boli…
Kakšen užitek…
Hočem vse…si vse…ko se mi daješ…kam naj zbežim…spusti me…daj…ne…ne spusti…ne beži…
…preveč je…hudič si…privlačiš me…imaš me v oblasti…neznosno je…ker si tam…
…paše…kako mi lahko paše…samo tu sem…je dovolj…in je svet…in nočem drugam…si moj…sem…ja, tista sem…ki ji ni mar…ki se da…ki…..kako nora sem še lahko…še bolj…ja…kaj prej…kaj potem…zdaj…tu…ti…sem lahko še bolj tvoja…bolj kot kdajkoli…si želim…da me imaš…ti…meša se mi…
…trk je poguben za oba.
Ja, kot da mi je tega kaj mar…

Popisana s tvojimi dotiki…
…vse zbrišem…kot da bi kaj manj peklo…kot da ne vem….da se vse shrani…tam nekje…ko ni prostora za druge…ko si ti…in jaz…dva norca…ki si…ko ne vem več…je dan…so ure…kdo si…kaj
želim….ko so le tiste…najbolj žareče…najbolj pogubne…najbolj neznane…do včeraj…
Danes so slap…ki se zaganja vame…ujetnica sile…ki ji ni videti konca…
…strah…da se razletim, ni nič v primerjavi s to hudičevo neznosnostjo…
Ko si me jemlješ…košček po koščku…me puščaš…da norim…te kličem…ne znajdem se…ne poznam se…
Tam sem…v objemu…mirujem…ker je…kjer je…nežno…Ti.
Ne…razum, kje si.
Tvoje roke…so strup…vse pleše…ko sem le še senca tistega razuma…in mi je…nerazumno…oh daj…zastrupi me…ne…ja…da me zabriše v tiste mavrične občutke…spet in spet…
Eeej…daj…pelji me…pokaži mi…povej…da nimam pojma…kaj je to užitek…da včeraj ne obstaja…ker nisi v njem…ob meni na meni v meni…
Dotik…dotikaš…dotikam…kje se končaš…ni konca…ni začetkov…sva nekje vmes…ne morem več…

Moraš…moraš čutiti…to energijo…ki ji ne vem imena…ko je vsak tvoj dotik…pekel…pekel…pekel…reci da čutiš…mene…predajo…nemoč…vse…kar sem…nisem…ne poznam se več…

Zaprem oči…si še tu…Pekel…
…nisem ga poznala…všeč mi je…
Žeja…lakota…

Ko zagrizeš vame…
Eeeej, takrat mi je zares vseeno… kdo in od kod sem.