100 let Hajduka

Prvaki šestih držav in šestih režimov
Tekst: Boris Dežulović

Legenda pravi, da so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so splitski študentje vzeli kitaro v roke in za svojo mizo v slavni, najstarejši praški pivnici U Fleku zaigrali venček serenad. Legenda tudi pravi, da je to trajalo, vse dokler niso nekega dne pred stotimi leti v pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih so lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane s kitaro.
"Kdo so pa tile?" so zbegano vprašali splitski študenti.
"Kaj ne veste?!" je odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so nogometaši Sparte in Slavije!"

Slavna legenda se konča tako, da so se štirje mladi splitski intelektualci - ki so užaljeno gledali, kako so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so se pojavile zvezde te smešne nove igre, ki je prišla iz Anglije in obnorela monarhijo - odločili v Splitu ustanoviti prav tak nogometni klub. Nekega dne se bodo vrnili v Prago, premagali slavno Sparto in vstopili v Flekovo pivnico, češki zapeljivci pa bodo spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"
Tako gre romantična splitska legenda, kot jo je v svojem kultnem Velom mistu opisal prav tako legendarni Miljenko Smoje. Priče so že davno mrtve, pivnica U Fleku pa je, tako zadnjih sto let kot štiri stoletja poprej, še vedno na istem mestu, na Kremencovi 11, v njej pa spominska plošča, na kateri piše, da je "zde byl v roce 1911. založen chorvatský fotbalový klub Hajduk Split".

Kraljeva njiva

Vse drugo je zgodovina: štirje splitski študenti, zdaj že inženirji, so iz Prage prinesli pravila te igre in prvo, pravo usnjeno žogo. Napisali so statut kluba in vložili zahtevek za registracijo društva pri cesarskem namestništvu v Zadru, ki je z odločbo 13. februarja 1911 pod številko VIII-534 odobrilo pravila novega društva, kar se šteje za uradni dan ustanovitve Hrvaškega nogometnega kluba Hajduk.

Z beneško pretkano obrazložitvijo, da "lahko vojaki, ki igrajo nogomet, pretečejo veliko več v popolni bojni opremi", so ustanovitelji Hajduka pri cesarjevem in kraljevem glavarstvu zaprosili za dovoljenje, da bi na ledini, imenovani Kraljeva njiva, vadbišču avstro-ogrske vojske, uredili prvo nogometno igrišče: pozneje bo to postal Stari plac, legendarni Hajdukov stadion pri Plinarni, in prav na tem igrišču bodo pozimi 1911 osupli meščani gledali splitske postopače, kako tekajo za usnjeno žogo iz Prage, in z njimi še do včeraj normalnega, uglednega inženirja Fabjana Kaliterno, enega od štirih študentov z začetka zgodbe, ter se spraševali, kakšna nova modna traparija je to.

Sto let kasneje se Split pripravlja na proslavo Hajdukovega veličastnega rojstnega dne. Klubski upravi in mestnim oblastem se pletejo po glavi raznorazne pompozne neumnosti, plačali bodo ogromno denarja, da bi jubilej na Poljudu ozaljšal nemara najboljši fotbalový klub vseh časov, Messijeva Barcelona, tam bo vsega, od fešte do koncertov, spektaklov in ognjemetov, vse pa zato, ker niso sprejeli mojega predloga proslave Hajdukove stoletnice.

Če mene vprašate, bi v nedeljo, 13. februarja, štirje splitski študentje sedli na praški metro na liniji B, izstopili na postaji Narodni Trida in se sprehodili po Kremencovi do številke 11, kjer zadnjih sto let, kot že štiri stoletja poprej, stoji slavna pivnica U Fleku. Tam bi - vsaj tako sem si to zamislil - iz nahrbtnika potegnili pravo, usnjeno žogo in jo postavili na staro leseno točilno mizo, pojasnili bi lepi češki natakarici, da jo, kot se spodobi, vračajo tja, od koder so jo pred stotimi leti prinesli.

Split je v stotih letih, bi pojasnili študentje, s to žogo doživel marsikaj, od prvih strogih pogledov avstrijskih žandarjev in posmihanja mestne gospode: prvo tekmo, z italijanskim Calciom, in zmago z 9:0, pa prvo mednarodno tekmo, zmago proti Olympiquu iz Marseilla s 3:2 v daljni Afriki, ko se je na sprejemu igralcev prvič zbral ves Split, nato leto 1924, ko je kompleten Hajduk, vseh deset igralcev razen vratarja, Italijana Gazzarija, kot reprezentanca Kraljevine Jugoslavije igral proti Češkoslovaški, pa prvi naslov prvaka leta 1927, pa Kragićevih sedem golov za zmago proti HAŠK-u s 7:1, pa tistih 14:0 proti ljubljanski Iliriji leta 1931, vse do danes največjo zmago v zgodovini, pa Hajdukovo zavrnitev nastopanja v italijanski ligi pod italijansko okupacijo, pa legendarno tekmo v Bariju leta 1944 proti selekciji britanske vojske, najbolj obiskan športni dogodek med drugo svetovno vojno, pa red Charlesa de Gaulla, ko je bil na turneji v Libanonu leta 1945 razglašen za "častno ekipo svobodne Francije", pa pogumno zavrnitev statusa jugoslovanskega vojaškega kluba po vojni, pa leto 1950, Bearo in Vukasa ter naslov brez poraza, in tisti ukradeni naslov tri leta pozneje, ko je moral Hajduk po posredovanju z depešo iz Beograda, Juanu Peronu na ljubo, ostati na turneji v Argentini, prvenstvo pa so odigrali mladinci, tako da po vrnitvi ni zadoščala niti zmaga s 4:1 proti Zvezdi na Marakani, pa životarjenje na dnu v šestdesetih, pa afero Planinić in lažirane tekme v mrzličnem reševanju pred izpadom iz lige,
pa tisto sijajno Ivićevo generacijo, največjo v zgodovini,Mešković-Džoni-Rožić-Peruzović
-Holcer-Buljan-Žungul-Mužinić-Oblak-Jerk
ović-Šurjak, štiri naslove prvakov Jugoslavije in pet pokalov zapored, pa 6:1 proti Partizanu v Beogradu in naslov, ki jim ga je tistega 1976. v Ljubljani ukradel Maksimović, pa 4:1 proti Saint Etiennu v Splitu in 1:5 po podaljšku na povratni tekmi, pa 2:0 proti PSV-ju in 0:3 na povratni tekmi, pa slovo od Starega placa in prvo tekmo na novem stadionu, petdeset tisoč ljudi in 1:0 proti Trabzonspori, pa epsko bitko proti Keeganovemu HSV-ju, pa 6:0 proti Manchester Unitedu, največji Unitedov poraz v moderni zgodovini, pa solzivec proti Olympiquu, zaklanega petelina proti Tottenhamu, zažgano jugoslovansko zastavo proti Partizanu, zadnji Titov pokal leta 1991, finale proti Zvezdi, slutnjo vojne in Bokšićev gol proti prvakom Evrope, prvi naslov prvaka Hrvaške leta 1992 in četrtfinale lige prvakov leta 1995.

Vračamo vam žogo

Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, ta nesrečna žoga je doživela marsikaj, odkar so jo splitski študentje prinesli iz Prage in odkar jo je Šime Raunig 11. junija 1911 s kolenom poslal mimo vratarja Calcia za prvi gol v Hajdukovi zgodovini, sedemstodevetindvajsetkrat je to nesrečno žogo Franc Matošić spravil v nasprotnikovo mrežo, z njo se je poigraval veliki Bernard Vukas, z volejem iz mrtvega kota jo je Božo Broketa spravil v mrežo za Zvezdinim vratarjem v devetdeseti minuti tiste legendarne, odločilne tekme leta 1950, na kateri je bila ustanovljena Torcida, Jurica Jerković jo je Žungulu podal kot vodeni projektil, Rizah Mešković pa jo je ujel z roko, medtem ko se je Tomislav Ivić z obema prijemal za glavo, še dandanes se ne ve, kako se je izmuznila med stativo in Luko Peruzovićem na Highburyju leta 1978, Boro Primorac jo je leta 1980 z vso močjo ustrelil iz enajstmetrovke za prvi gol na Poljudu, mlademu Praliji je ušla med nogami proti Valencii, Tomi Ivkoviću, ki mu ni mogel dati gola niti Maradona iz enajstmetrovke, jo je Baka Slišković zabil iz kota, zabil pa jo je tudi Spartinemu vratarju Olejaru v 119. minuti četrtrfinala za pokal UEFA, poševno z leve strani, za morda najbolj slaven Hajdukov gol in dokončno maščevanje Spartinim nogometašem za vse tiste lepe češke panenke U Fleku, da bi se lahko postavni Splitčani sedemdeset let pozneje ustavili na pivu pred polfinalom pokala UEFA, češki zapeljivci pa spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"

Marsikaj, kot sem rekel, je doživela ta nesrečna usnjena žoga v zadnjih stotih letih, bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, sto let smo se družili z njo, šli skozi šest držav in šest režimov, bili smo prvaki Kraljevine Jugoslavije, Banovine Hrvaške, Ljudske republike Hrvaške, Federativne ljudske republike Jugoslavije, Socialistične federativne republike Jugoslavije in Republike Hrvaške, samo mi smo bili vedno isti, z istim imenom in isto žogo, z njo smo bili prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati, tako lepo kot grdo, in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo vam žogo, ne potrebujemo je več.

Danes, sto let pozneje, je Hajduk provincialen klubčič, ki ilegalno sliši na ime slavnega splitskega kluba - mala, mračna mafijska filiala nogometno-politične mafije, pralnica denarja, ki ji vladajo pobesneli menedžerji, lastniki kafičev in stavnic ter nasilneži iz mestnih oblasti, nepismeni primitivni župan, ki se nosi, govori in vede kot Silvio Berlusconi po treh možganskih kapeh, in njegovi nečaki, botri in pajdaši iz nočnih klubov, pijana družba, ki se od samopostrežnega bifeja v Hajdukovem salonu še nikoli ni vrnila v častno ložo na drugi polčas.

Sto let kasneje je Hajduk le še obledela, porumenela fotografija iz nekih davnih, srečnejših časov, ko smo bili prvaki, žalostna družina mozoljavih mulcev, ki jim je najširši zamisljiv horizont ambicije menedžerjev rabljeni BMW, pogodba s kakšnim bolje stoječim korejskim klubom in poroka s zmagovalko televizijskega šova talentov.

Bilo je lepo, dokler je trajalo, sto let niti ni tako malo. Če pod vse skupaj potegnemo črto, je bila to lepa zgodba. Zdaj bi morali prekiniti tekmo, stoti rojstni dan je dobra priložnost, v prikladni stoti minuti spektakla proti Barceloni, saj bo tekma zaradi neredov na Torcidini tribuni podaljšana vsaj za petnajst minut, bo sodnik Messiju vzel žogo in s tremi kratkimi žvižgi zapiskal konec, splitske mažoretke pa bodo - vsaj tako sem si to zamislil - v častnem krogu ponesle žogo po poljudski lepotici in jo predale četverici študentov, v kratkem, ganljivem govoru se bo nekaj Hajdukovih veteranov poslovilo od nje, predsednik kluba bo s svečanim glasom na robu solz razglasil ukinitev kluba, spustila se bo Hajdukova zastava na južni tribuni, četverica študentov pa bo ob pesmi Torcide spravila žogo v nahrbtnik, sedla v avto in se odpravila v Prago.

Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, bili smo prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo žogo, naročili bomo še eno pivo za slovo, hvala vam za vse.

Legenda pa, kot se za legende spodobi, se bo končala nekje pri četrtem pivu, ko bodo v Flekovo pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih bodo lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane z nogometno žogo.
"Kdo so pa tile?" bodo zbegano vprašali splitski študentje.
"Kaj ne veste?!" bo odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so hokejisti Sparte in Slavije!"