Ampak možgani bi pa še kar hoteli delati. Prav čutim, kako se mi misli prerivajo, hočejo se spreminjati v besede, hočejo kar nekaj nadrobiti v tale prostor.
In ko se tako lepo pripravim, da bom zares kaj napisala...pa nič.
Vse se je nekam poskrilo.
Noče na plano. Pa kako je to mogoče? Še sekundo nazaj, so besede že stale v stavkih. Kam so zdaj šle?
Ej, nish...a nehaš budalavit?
Ok...bom nehala. Ker ne gre. Zlobni bohomurček mi je odnesel besede. Zdaj jih skriva tam v tisti košari in si misli...alooooo, nish...spelji se spat!
Divja iskanja,
brez laganja.
Repa, korenje,
dolgo življenje.
Ojaoo...pejt spat nish.
Saj res...
Moram povedati, kdo je moj drugi najljubejši nogometaš, ki ne stanuje v Londonu. Kakšne polurce nazaj je dal gol.
(ja, ja...take, ki dajejo gole imam rada. kaj morem, če imam nos za talente)
Saj bom tudi sliko prilepila. Zdajle...takoj.
Mi je rekel "nek" ljubitelj italijanskega nogometa, da mu je pri njem najbolj všeč....njegova žena.
(ker vem da me boš bral....ti tukaj povem, kar sem ti pozabila...eeej, zavidam ti Anglijo te dni)
No, pa si ga poglejmo
(ja, priznam...padam na nogometaše)
(in priznam tudi...nimam kopačk v hladilniku)
Eeeeeeeej, kako me gleda.....točno mene. In si misli....mmmmm, tebe pa bi.
...pa se oglasi tam izza grma en tečnast glas-----A se ti misliš kdaj zresnit?
...pa se oglasi tu izza ekrana-----Neeee, ne mislim!
Upam, da mi ni treba pod vsak blog pisati....da se ob pisanju zelo očitno zabavam in davim od smeha.
