Izgubljena
pozabljena
umolknjena,
čepim na tisti zvezdi,
gola.
Zebe me.
Mraz se zažira vame.
Toplota, kje si?
Gluha noč
odgovorov ne daje.
Plesala bi,
se zvijala v strasti,
nemirna umirala
pod tvojimi rokami.
Kje si,
zakaj te ni?
Čuti!
Moj vroč dih,
vzemi v roke svoje.
In ogrej,
ledeno
telo moje.
Vžgi vanj ritem strasti,
umiri mojo divjo kri,
preženi vse demone!
Ko si,
svetovi trkajo na moja vrata.
Takrat si želim,
obleči v tvoj objem.
In zbežati,
v mrk duše in telesa.
Prikaz objav z oznako oktobrski dež. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako oktobrski dež. Pokaži vse objave
petek, 28. oktober 2011
sreda, 26. oktober 2011
Več ne obstaja
Nekje na nebu drviva
---
med zvezdami in utrinki
---
si riševa pot združitve
---
jasno nebo
---
jasna pot
---
golota se blešči
---
ne utečem ti
---
ležem na zvezdni prah
---
na rajski plaži
---
in
---
se dam
---
blaznosti
---
tvojega tiča
---
Hočem še več?
---
med zvezdami in utrinki
---
si riševa pot združitve
---
jasno nebo
---
jasna pot
---
golota se blešči
---
ne utečem ti
---
ležem na zvezdni prah
---
na rajski plaži
---
in
---
se dam
---
blaznosti
---
tvojega tiča
---
Hočem še več?
Ne!
torek, 25. oktober 2011
Erik
Prikradeš se
-
v svetlobo ujet
-
prežarčiš moj
-
umazan svet
-
V nasmehu utopiš
-
brazde boleče
-
v medu poiščeš
-
želje iskreče
-
Steze iskanj
-
počešeš na prečo
-
dihe napolniš
-
ujameš mi srečo
-
Prebereš mi pesem
-
skrivnosti izdaš
-
igro dvojine
-
nikdar ne prodaš
Lep si.
-
v svetlobo ujet
-
prežarčiš moj
-
umazan svet
-
V nasmehu utopiš
-
brazde boleče
-
v medu poiščeš
-
želje iskreče
-
Steze iskanj
-
počešeš na prečo
-
dihe napolniš
-
ujameš mi srečo
-
Prebereš mi pesem
-
skrivnosti izdaš
-
igro dvojine
-
nikdar ne prodaš
Lep si.
nedelja, 23. oktober 2011
Še vedno
Sonce se je igralo. Zgodaj.
Cesta je bila mirna. Še nobenega divjaka. Všeč mi je to.
Čokolada za mehke noge. Žejna sem.
-
Všeč mi je glas z radia. Menda se rad vozi s kolesom.
Pošlješ mi v črke zavito strast. Vonj po tebi izbere napačno cesto.
Smejem se uspešnosti tvojih besed. Kavo bi.
-
Razmetanost mi je ljuba. Jezim se ob neuspešnem iskanju. Spet je nekdo pospravljal po svoje.
Ura potrebuje nove pospeške. Izbiram med preložiti ali zamuditi.
Pajku je muha naredila uslugo. Lačna sem.
-
Poznam tvoje trkanje. Odneseš me na jeziku telesa. Tako si predstavljam pekel.
Žile izginjajo med valovi dotikov. Vegeti ukradeva vse dodatke. Nenasitno meso sva.
Stene so odstopile od pogodbe. Huligana rušita ograje.
-
Potapljanje jezika na dah. Iščeš predajo. Ponujaš neomejen limit.
Lump si. Skriješ se vame. Ne daješ popustov.
Prebada me vesolje. Oblivaš me s čokolado. Razmršena golota divje ječi.
-
Priskakljala je sirova štručka. Tekne. Tako kot ti.
V misli se priklati klobasa. Prekajena . Pobožaš me.
Prevrnjen čas je preteklost. Začetek gre v lov novega konca.
-
Všeč mi je. Da je izbira samo najina.
Cesta je bila mirna. Še nobenega divjaka. Všeč mi je to.
Čokolada za mehke noge. Žejna sem.
-
Všeč mi je glas z radia. Menda se rad vozi s kolesom.
Pošlješ mi v črke zavito strast. Vonj po tebi izbere napačno cesto.
Smejem se uspešnosti tvojih besed. Kavo bi.
-
Razmetanost mi je ljuba. Jezim se ob neuspešnem iskanju. Spet je nekdo pospravljal po svoje.
Ura potrebuje nove pospeške. Izbiram med preložiti ali zamuditi.
Pajku je muha naredila uslugo. Lačna sem.
-
Poznam tvoje trkanje. Odneseš me na jeziku telesa. Tako si predstavljam pekel.
Žile izginjajo med valovi dotikov. Vegeti ukradeva vse dodatke. Nenasitno meso sva.
Stene so odstopile od pogodbe. Huligana rušita ograje.
-
Potapljanje jezika na dah. Iščeš predajo. Ponujaš neomejen limit.
Lump si. Skriješ se vame. Ne daješ popustov.
Prebada me vesolje. Oblivaš me s čokolado. Razmršena golota divje ječi.
-
Priskakljala je sirova štručka. Tekne. Tako kot ti.
V misli se priklati klobasa. Prekajena . Pobožaš me.
Prevrnjen čas je preteklost. Začetek gre v lov novega konca.
-
Všeč mi je. Da je izbira samo najina.
petek, 21. oktober 2011
Deset
se jih prijavi za ponujeno delo.
Zmaga in ga dobi samo eden.
Ostalih devet pohvalimo zato, ker so se prijavili? Adijo pamet!
Važno je sodelovati (in ne zmagati) danes vzklikajo le še totalni bedaki.
Zmaga in ga dobi samo eden.
Ostalih devet pohvalimo zato, ker so se prijavili? Adijo pamet!
Važno je sodelovati (in ne zmagati) danes vzklikajo le še totalni bedaki.
četrtek, 20. oktober 2011
*Človek želva*
"Pridi ven, poglej, kako je med nami.
Opazovala sem te, kako živiš, človek želva. Milijoni let so bili potrebni, da si postal bitje, ki zmore neranljivost. Tvoje telo zna živeti v neuničljivem oklepu in brez dotika.
Glava se pokaže občasno, ko je nujno jesti. Vedno je v pripravljenem stanju, da lahko že naslednji hip izgine. Pozorno opreza, do kam je varno iztegniti vrat. Sicer pa je njen prostor omejen in vidno polje dovolj ozko, da te želja po prostosti ne zmede. Glava skrbi za najnujnejše izhode, vse drugo pa ni potrebno.
Noge so v službi oprezne glave. Samo tja bodo zašle, kamor je glava odredila, da jo je treba nesti. Noge ne raziskujejo, kajti svet je že davno raziskan in zato tudi roke niso potrebne.
Hrbet ne more čutiti, da je trebuh mehak in gnetljiv. Telesu ni treba vedeti, da je lahko plen, da ga vešča roka lahko potegne na plan in zakolje. Predvidevaš, da glave ni mogoče presenetiti in prevarati. Človek želva, svojemu oklepu si se zaupal na življenje in smrt.
Od daleč gledam tvoje mlade, ki lezejo iz jajca in tvegajo preobrazbo. Nočejo biti tvoji dediči, nočejo podarjenega oklepa, hlastno mežikajo v sonce, ki hrani oči. Njihovo telo že išče prehod med ovirami. S sebe suvajo oklep, dokler je še mehak. Strastno si luščijo roževino z obraza, ki jih dela starikave, še preden dočakajo odraslost.
Zapustili so te v votli hiši brez svetlobe in ti nočeš ostati čisto sam. Blizu si mi, človek želva, ko se trgaš iz oklepa in prvič trepetaš v razkritosti. Pokrit s starodavno roževino se odpravljaš po svetu za svojimi mladimi. Oklep vlečeš za seboj kot prevrnjen čoln in v njegovem prekaljenem lesu molči zgodba, ki jim jo hočeš nekoč povedati. Za njimi lezeš iskat kraj, kjer je mogoče dopolniti preobrazbo tkiv in srca.
TAM JE MOGOČE OBRNITI ČAS NAZAJ IN SE KONČNO POMLADITI."
Iz knjige A. Rebula - Sto obrazov notranje moči
Opazovala sem te, kako živiš, človek želva. Milijoni let so bili potrebni, da si postal bitje, ki zmore neranljivost. Tvoje telo zna živeti v neuničljivem oklepu in brez dotika.
Glava se pokaže občasno, ko je nujno jesti. Vedno je v pripravljenem stanju, da lahko že naslednji hip izgine. Pozorno opreza, do kam je varno iztegniti vrat. Sicer pa je njen prostor omejen in vidno polje dovolj ozko, da te želja po prostosti ne zmede. Glava skrbi za najnujnejše izhode, vse drugo pa ni potrebno.
Noge so v službi oprezne glave. Samo tja bodo zašle, kamor je glava odredila, da jo je treba nesti. Noge ne raziskujejo, kajti svet je že davno raziskan in zato tudi roke niso potrebne.
Hrbet ne more čutiti, da je trebuh mehak in gnetljiv. Telesu ni treba vedeti, da je lahko plen, da ga vešča roka lahko potegne na plan in zakolje. Predvidevaš, da glave ni mogoče presenetiti in prevarati. Človek želva, svojemu oklepu si se zaupal na življenje in smrt.
Od daleč gledam tvoje mlade, ki lezejo iz jajca in tvegajo preobrazbo. Nočejo biti tvoji dediči, nočejo podarjenega oklepa, hlastno mežikajo v sonce, ki hrani oči. Njihovo telo že išče prehod med ovirami. S sebe suvajo oklep, dokler je še mehak. Strastno si luščijo roževino z obraza, ki jih dela starikave, še preden dočakajo odraslost.
Zapustili so te v votli hiši brez svetlobe in ti nočeš ostati čisto sam. Blizu si mi, človek želva, ko se trgaš iz oklepa in prvič trepetaš v razkritosti. Pokrit s starodavno roževino se odpravljaš po svetu za svojimi mladimi. Oklep vlečeš za seboj kot prevrnjen čoln in v njegovem prekaljenem lesu molči zgodba, ki jim jo hočeš nekoč povedati. Za njimi lezeš iskat kraj, kjer je mogoče dopolniti preobrazbo tkiv in srca.
TAM JE MOGOČE OBRNITI ČAS NAZAJ IN SE KONČNO POMLADITI."
Iz knjige A. Rebula - Sto obrazov notranje moči
Ko
čutim,
so misli tople.
Njihov nežen dotik
ne išče smisla.
Je objem
poln metuljev
ki
vabijo na ples.
Se srce
z zvezdami igra
v
čokoladni reki.
Pa ti?
Čutiš
sprehanjanje zardelih črk?
Se znaš
ujeti v frfotajoče poljube?
Zmoreš uiti trzajočim verigam?
Ko se boš
nagajivo nasmehnil,
bo umolknil še tisti drobni dvom.
In bom vedela. Konec za naju ne obstaja.
so misli tople.
Njihov nežen dotik
ne išče smisla.
Je objem
poln metuljev
ki
vabijo na ples.
Se srce
z zvezdami igra
v
čokoladni reki.
Pa ti?
Čutiš
sprehanjanje zardelih črk?
Se znaš
ujeti v frfotajoče poljube?
Zmoreš uiti trzajočim verigam?
Ko se boš
nagajivo nasmehnil,
bo umolknil še tisti drobni dvom.
In bom vedela. Konec za naju ne obstaja.
nedelja, 16. oktober 2011
Ure raja
Smisel jutra je odkrivanje novih smislov. Zaspanost še vedno trka.
Kam naj parkiram misli nate? Požgečkala bi te.
Niso vse navade dolgočasne. Klepet ob kavi najde vedno drugačen smeh.
Ne sprašujem se ali si že vstal. Sprašujem prvič ali bo stotič enak.
Vsem cestam bi predpisala ovinke. In voznikom obisk ponavljalnega tečaja vožnje.
Ukradem si nekaj zelenih kilometrov. Počasnost prinese očem veselje.
Jogurt je bil premalo.Banan je zmanjkalo.
Sem lačna samo jaz? Se pojeva za kosilo?
Muzika divja. Dan seka skozi okno.
Ti. Nekje med vasjo in mestom. Preglasiš lovljenje not.
Nujno je da se vrnem hitro. Ne, danes ne. In dirkanje ubija.
Prilegla bi se trava in ti na njej. Iskanje mravelj bi bila predigra?
Vse je en sam drk. Plačila zamujajo. Kontroliraj se, buta v glavi.
Hočeš mene. Ravno pravi čas.
Pobegneva pred ušivim gnitjem in zalučava moralo preko mostu.
Poiščeva mehkobo dotikov in dihava iste sanje.
Nabriševa goloto in pameti zamenjava ime.
Še veva. Kje so kaplje najslajše.
Kam naj parkiram misli nate? Požgečkala bi te.
Niso vse navade dolgočasne. Klepet ob kavi najde vedno drugačen smeh.
Ne sprašujem se ali si že vstal. Sprašujem prvič ali bo stotič enak.
Vsem cestam bi predpisala ovinke. In voznikom obisk ponavljalnega tečaja vožnje.
Ukradem si nekaj zelenih kilometrov. Počasnost prinese očem veselje.
Jogurt je bil premalo.Banan je zmanjkalo.
Sem lačna samo jaz? Se pojeva za kosilo?
Muzika divja. Dan seka skozi okno.
Ti. Nekje med vasjo in mestom. Preglasiš lovljenje not.
Nujno je da se vrnem hitro. Ne, danes ne. In dirkanje ubija.
Prilegla bi se trava in ti na njej. Iskanje mravelj bi bila predigra?
Vse je en sam drk. Plačila zamujajo. Kontroliraj se, buta v glavi.
Hočeš mene. Ravno pravi čas.
Pobegneva pred ušivim gnitjem in zalučava moralo preko mostu.
Poiščeva mehkobo dotikov in dihava iste sanje.
Nabriševa goloto in pameti zamenjava ime.
Še veva. Kje so kaplje najslajše.
petek, 14. oktober 2011
Piškotek
Polna miza slabo ohlajenih maliganov. In razmršeni lasje številke ena.
Kaj in kje je uporabna vrednost obeh?
Zasmejali so se polni kozarci. Utrip norosti se veseli praznovanja.
Cena, ki jo plačaš?
Razumevajoča usodnost. Na trgu greha grmi.
Pograbi ali zbeži?
Razrešen dvom se odpravi proti vratom. Sledila sva mu.
Bo maček zjutraj držal moralko?
Ja, ja. Zamik plačila zna bit zajebana stvar.
Kaj in kje je uporabna vrednost obeh?
Zasmejali so se polni kozarci. Utrip norosti se veseli praznovanja.
Cena, ki jo plačaš?
Razumevajoča usodnost. Na trgu greha grmi.
Pograbi ali zbeži?
Razrešen dvom se odpravi proti vratom. Sledila sva mu.
Bo maček zjutraj držal moralko?
Ja, ja. Zamik plačila zna bit zajebana stvar.
nedelja, 31. oktober 2010
Pih
Tvoj kruh
sem.
sem.
Če se zlažem?
Nekje si.
Ti.
Brez laži?
Ne zapiraj oči! Poglej ven.
Na tisti
Nekje si.
Ti.
Brez laži?
Ne zapiraj oči! Poglej ven.
Na tisti
črni zvezdi sedim.
In se
bedakom naglas smejim.
Ne lažem.
Ljub si mi.
Ker prepoznaš laži.
Lepo spi.
Ne lažem.
Ljub si mi.
Ker prepoznaš laži.
Lepo spi.
Povsod je
....fajn , lepo in super...če seveda češ, da je...
....podnevi ali ponoči...svetloba ali tema...vsaka na svoj način sta mi všeč..
...najljubše mi je pa še vedno...
....doma....
sobota, 30. oktober 2010
Bralec (The Reader)
"
...scenarij David Hare po knjigi Bernharda Schlinka
režija Stephen Daldry
ZDA, Nemčija, 2008
Film oziroma režiser Stephen Daldry je sprožil podobne dileme kot pred njim že roman, le da so mu kritiki zvečine manj prizanašali.
V konec petdesetih letih prejšnjega stoletja in v majhnem nemškem kraju odvijajoči se ljubezenski zgodbi med najstnikom Michaelom Bergom (David Kross, v zrelih letih Ralph Fiennes) in dvakrat starejšo Hanno (Kate Winslet), nekdanjo nacistko, so prej kot resen pristop k težki temi videli erotično najstniško fantazijo.
Po holivudsko estetizirano in lepo zapakirano, ki naj bi se mestoma celo spogledovala s pedofilijo. V dejstvu, da je Hanna nepismena, pa so videli relativiziranje njene krivde kot paznice v koncentracijskem taborišču.
Te obsodbe so seveda vredne razmisleka, še posebej, ker sta tako ljubezenska zgodba med najstnikom in zrelo žensko kot nepismenost že pri Schlinku v vlogi metafore. Prva kot erotična iniciacija fanta v moškega, ki ga temeljno zaznamuje za celo življenje. Tako temeljno, da kot odrasel moški ni sposoben ljubiti več nobene druge ženske. To poškodovanost seveda pomnoži dejstvo, da Hanna sredi njune strasti iz njegovega življenja nenadoma izgine, pa vendar bi čas morda še lahko zacelil rane, če ne bi Michael kot študent prava, ki spremlja proces zoper paznice v koncentracijskih taboriščih, spoznal, da ljubi nekdanjo nacistko. Kako lahko ljubimo zlo, kako to, da nas lahko zapelje, da mu slepo zaupamo, da ga sploh ne vidimo, so vprašanja, ki Michaela šele zares katapultirajo v odraslost. Kot je soočanje s preteklostjo, torej z zločini staršev in moralno poškodovanostjo celotne družbe, moralo v odraslost pognati povojno generacijo Nemcev.
Hannina nepismenost, ki se je sramuje bolj od svojih zločinov, sramuje tako močno, da je ne izda, pa čeprav jo stane dosmrtnega zapora, pa tu seveda nikakor ni mišljena le dobesedno, še manj kot razlaga ali opravičilo za njena dejanja. Mišljena je kot metafora za »nič ne vidim, nič ne slišim« generacijo, ki je odkrito podpirala nacizem, mu pomagala na oblast, z njim sodelovala, po vojni pa trdila, »da ni nič vedela«. Nič vedela? Samo v koncentracijskih taboriščih je delalo osem tisoč paznikov. In prav to, da Hanna, mladostna erotična Michaelova muza in skrivnost njegovega odraslega življenja, ni eksces, ampak slehernica, ena med mnogimi, je spoznanje, ki ga je neprimerno težje misliti in skušati razumeti, kot je misliti zločine enega samega posameznika. To spoznanje je sram iz generacije, ki »ni nič videla in nič slišala«, preneslo tudi na generacijo, ki se je s to anamnezo, ne da bi kaj imela z njo, morala spopasti in jo soditi. Michael seveda ni kriv, da ljubi nekdanjo paznico, krivo za smrt številnih ljudi. Še več, lahko bi celo rekli, da je na neki način on njena poslednja žrtev, saj mu esencialno določi življenje. A s tem, ko na sodišču ne izda njene skrivnosti, pozneje pa postane njen bralec tudi v zaporu, ga on prav tako določi njej. Ne odveže je teže njenega zločina, a se tudi ne trudi več, da bi jo izgnal iz svojega srca. Njegova žalost je žalost nekoga, ki mu je življenje enostavno spolzelo iz rok, kot je Hanni že davno spolzelo njeno, le da si tega dolgo ni zmogla priznati. Ko si končno je, ga je končala.
Ni vseeno, kaj počnemo z zgodovino. Intimno ali družbeno."
Vir
Knjige nisem brala. Film sem gledala ponoči.
Je res poškodovanost...ljubiti enega človeka celo življenje?
Zakaj ljubiti zlo? In ob tem uživati? Ima tako moč, da se mu ni možno upreti ali le ne vidimo, da je zlo?
Zakaj ljudje dosežejo sprijaznjenje s še tako "norostjo"?
Kdo je tisti, ki lahko sodi človekovo "norost"?
Kolektivna krivda, krivda posameznika. Čigava je večja in bolj kriva?
...scenarij David Hare po knjigi Bernharda Schlinka
režija Stephen Daldry
ZDA, Nemčija, 2008
Film oziroma režiser Stephen Daldry je sprožil podobne dileme kot pred njim že roman, le da so mu kritiki zvečine manj prizanašali.
V konec petdesetih letih prejšnjega stoletja in v majhnem nemškem kraju odvijajoči se ljubezenski zgodbi med najstnikom Michaelom Bergom (David Kross, v zrelih letih Ralph Fiennes) in dvakrat starejšo Hanno (Kate Winslet), nekdanjo nacistko, so prej kot resen pristop k težki temi videli erotično najstniško fantazijo.
Po holivudsko estetizirano in lepo zapakirano, ki naj bi se mestoma celo spogledovala s pedofilijo. V dejstvu, da je Hanna nepismena, pa so videli relativiziranje njene krivde kot paznice v koncentracijskem taborišču.
Te obsodbe so seveda vredne razmisleka, še posebej, ker sta tako ljubezenska zgodba med najstnikom in zrelo žensko kot nepismenost že pri Schlinku v vlogi metafore. Prva kot erotična iniciacija fanta v moškega, ki ga temeljno zaznamuje za celo življenje. Tako temeljno, da kot odrasel moški ni sposoben ljubiti več nobene druge ženske. To poškodovanost seveda pomnoži dejstvo, da Hanna sredi njune strasti iz njegovega življenja nenadoma izgine, pa vendar bi čas morda še lahko zacelil rane, če ne bi Michael kot študent prava, ki spremlja proces zoper paznice v koncentracijskih taboriščih, spoznal, da ljubi nekdanjo nacistko. Kako lahko ljubimo zlo, kako to, da nas lahko zapelje, da mu slepo zaupamo, da ga sploh ne vidimo, so vprašanja, ki Michaela šele zares katapultirajo v odraslost. Kot je soočanje s preteklostjo, torej z zločini staršev in moralno poškodovanostjo celotne družbe, moralo v odraslost pognati povojno generacijo Nemcev.
Hannina nepismenost, ki se je sramuje bolj od svojih zločinov, sramuje tako močno, da je ne izda, pa čeprav jo stane dosmrtnega zapora, pa tu seveda nikakor ni mišljena le dobesedno, še manj kot razlaga ali opravičilo za njena dejanja. Mišljena je kot metafora za »nič ne vidim, nič ne slišim« generacijo, ki je odkrito podpirala nacizem, mu pomagala na oblast, z njim sodelovala, po vojni pa trdila, »da ni nič vedela«. Nič vedela? Samo v koncentracijskih taboriščih je delalo osem tisoč paznikov. In prav to, da Hanna, mladostna erotična Michaelova muza in skrivnost njegovega odraslega življenja, ni eksces, ampak slehernica, ena med mnogimi, je spoznanje, ki ga je neprimerno težje misliti in skušati razumeti, kot je misliti zločine enega samega posameznika. To spoznanje je sram iz generacije, ki »ni nič videla in nič slišala«, preneslo tudi na generacijo, ki se je s to anamnezo, ne da bi kaj imela z njo, morala spopasti in jo soditi. Michael seveda ni kriv, da ljubi nekdanjo paznico, krivo za smrt številnih ljudi. Še več, lahko bi celo rekli, da je na neki način on njena poslednja žrtev, saj mu esencialno določi življenje. A s tem, ko na sodišču ne izda njene skrivnosti, pozneje pa postane njen bralec tudi v zaporu, ga on prav tako določi njej. Ne odveže je teže njenega zločina, a se tudi ne trudi več, da bi jo izgnal iz svojega srca. Njegova žalost je žalost nekoga, ki mu je življenje enostavno spolzelo iz rok, kot je Hanni že davno spolzelo njeno, le da si tega dolgo ni zmogla priznati. Ko si končno je, ga je končala.
Ni vseeno, kaj počnemo z zgodovino. Intimno ali družbeno."
Vir
Knjige nisem brala. Film sem gledala ponoči.
Je res poškodovanost...ljubiti enega človeka celo življenje?
Zakaj ljubiti zlo? In ob tem uživati? Ima tako moč, da se mu ni možno upreti ali le ne vidimo, da je zlo?
Zakaj ljudje dosežejo sprijaznjenje s še tako "norostjo"?
Kdo je tisti, ki lahko sodi človekovo "norost"?
Kolektivna krivda, krivda posameznika. Čigava je večja in bolj kriva?
torek, 26. oktober 2010
Ljubljana v času tekaške prireditve
...brala sem nekje,kako grozno nagužvana je bila Ljubljana v času maratona.
Da se ni dalo normalno korakati po mestu...da je bilo oh in sploh kaotično....da se bi nekateri najraje kar odselili...blablabla.
Res ne morš verjet...da so eni take griže....da jim vsaka dlaka smeta
Ljubljana je bila polna...tekačev in gledalcev. Hvala bogu!
Ampak nabijanje....da je bila zaradi preusmeritve prometa in zapore nekaterih delov cest...Ljubljana obupna?
Bebci....večni nergači! Jaz sem se smejala sama sebi, ko sem pri Nami čez rdečo pogledovala levo in desno...in se nekje na sredi prehoda zavedla....da je cesta zaprta. Huraaaaaaaaaa.
Da se ni dalo normalno korakati po mestu...da je bilo oh in sploh kaotično....da se bi nekateri najraje kar odselili...blablabla.
Res ne morš verjet...da so eni take griže....da jim vsaka dlaka smeta
Ljubljana je bila polna...tekačev in gledalcev. Hvala bogu!
Ampak nabijanje....da je bila zaradi preusmeritve prometa in zapore nekaterih delov cest...Ljubljana obupna?
Bebci....večni nergači! Jaz sem se smejala sama sebi, ko sem pri Nami čez rdečo pogledovala levo in desno...in se nekje na sredi prehoda zavedla....da je cesta zaprta. Huraaaaaaaaaa.
....svinjakarji so pač svinjakarji....njihovi odpadki pač končajo....magar ob vodi
...pogled z mostu, ki ima....
...fuj fej bruh...te nagravžne skulpture nametane..
Me prav mal briga....take oslarije naj ljudje doma v svojih hišah
postavljajo na ogled.
In me prav mal briga...če je to skup nametala
ena težka kiparska faca
Sodobna umetnost?
Cel kup sodobnih umetnikov je...ki bi naredili most tak,
da mi ne bi šlo na bruhanje, ko bi ga prečkala.
Bljak, zares.
...ključavnice ljubezni...al ključavnice zaljubljencev....sej ne vem točno.
so popestrile ta svinjski most...
....mam pa že rajš tegale
....in tegale
......včasih so še znali kaj, očem všečnega delat, ja.....
...in šele zdaj sem videla letnice na mostu....1848 in 1888...
ta razpadajoča stavba je pa res
v ponos Ljubljani...
....okna so se seveda tudi sama razbila....
....pokukala sem na dvorišče stare pediatrične klinike...
...kup odslužene opreme se "skriva"...
...kaj vse pomenijo podobce.....
....nimam pojma. Ampak cerkev mi je bila pa od
zmerej všeč.
....tako je "balonček" prišel do parkiranega prevoznega sredstva....
....in se odpeljal domov.
In ne...nč parkirnine ni plačal..
nedelja, 17. oktober 2010
Razumeš?
Kozarec zlije,
svetlobo v skret.
Spačenih misli,
umira poet.
Ja, seveda!
Ni teh stez
da bi ujele
beton pred
totalno
pogubo!
Ni sračjih oči
da bi sprale
skozlano majavo
obljubo!
Nalepim na čelo,
budala je doma.
Povlečem uganko,
kurbir se preda.
Res!
Grmi.
Skret se maši.
Ne išči luči.
Pobiraj smeti.
Sodobnost kriči.
Sporočila ni.
svetlobo v skret.
Spačenih misli,
umira poet.
Ja, seveda!
Ni teh stez
da bi ujele
beton pred
totalno
pogubo!
Ni sračjih oči
da bi sprale
skozlano majavo
obljubo!
Nalepim na čelo,
budala je doma.
Povlečem uganko,
kurbir se preda.
Res!
Grmi.
Skret se maši.
Ne išči luči.
Pobiraj smeti.
Sodobnost kriči.
Sporočila ni.
sobota, 16. oktober 2010
Smsji dražji kot žafran
Astronomski račun za mobi. Ne moj, da ne bo pomote.
Moj je visok...ampak tako visok ni bil nikoli.
Na računu, strošek SMSjev nenormalen.
Ima to kaj opraviti z gostovanjem v Nemčiji, Grčiji, na Hrvaškem? Mogoče.
Obisk operaterja, zahtevek za podroben izpis računa.
Jaooo...kdo bi se znašel v tem. Pa kako lahko v treh sekundah pošlješ 5,6 smsjev? Pa kaj imaš tolk za pisat?
Nekaj res ni ok.
Srečno prispel....dežuje ko hudič...tukaj res obvladajo...prenašajo tekmo...ipd...ne more naštepat celga kupa smsjev.
Pride že drugi račun. Nižji, a še vedno previsok.
Pa to je nemogoče! To je res nemogoče!
Spet obisk operaterja. In tam je tokrat bil en človek, ki je vprašal...uporabljate šumnike pri pisanju sporočil? Odgovor je bil...ja, pišem s šumniki.
Kaj pa je to zdaj za eno vprašanje, si mislim. Slovenski jezik ima šje, čje in žje. Le zakaj jih ne bi uporabljali?
In potem sledi zgodba, ob kateri čukasto gledam in govorim...a dej no...a to ti je rekel...a to je res? Ma zajebavaš me....to so te nasrali.
Čist neverjetno se mi je zdelo, res. Ja, ampak dovolj neverjetno, da me je zanimalo...če je to možno.
Gugl mi je odgovoril v prvem poskusu.
"Šumnik zasede več znakov."
"Šumnikov ni v ASCII standardih."
"Naši šumniki niso mednarodno sprejeti razen Š se mi zdi.
Za naše šumnike (č Č, š Š, ž Ž) ti tvoj telefon v ozadju pošlje nekaj v takem smislu #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$# in to je samo recimo za strešico ampak to kot jaz vem je tale zgornja koda samo 1x in potem telefon pred recim Š doda samo #$# in telefon sam ve, da more dodati šumnik v sporočilu."
"Zakaj sicer gre?
SMS standard predvideva 2 načina kodiranja znakov, 7-bitni GSM standard, ki ni ASCII, seveda pa ne vsebuje slovenskih znakov. Ta način kodiranja v 140 bajtov, kolikor jih prenese, SMS spravi 160 znakov. Drugi način je 2 bajtni Unicode, kjer vsak karakter zasede 16 bitov, podpira pa šumnike, cirilico, grabljice, karkoli. Na ta način se v en SMS spravi 70 znakov.
Seveda bi slovenci razfukal Mobitel in Simobil, če bi nam zaradi uporabe šumnikov razpolovili kapaciteto SMSov, zato so se spomnili in par pri nas neuporabljanih znakov v 7-bitnem kodiranju znakov zamenjali s šumniki. Zadeva pri nas deluje, samo ne šumnikov avstrijcem pošiljat, ker znajo namesto njih kak umlaut videt."
To je sicer stara debata iz 2007
iz tule...kjer so se menili o tem, da pri 160 znakih na voljo za pisanje smsja...ob napisanem Šju recimo....takoj pade na 69 znakov.
Poizkušali so z različnimi telefoni....enim so čji,šji in žji res požirali znake, odvisno od tipa telefona...in posledično naštepali več smsjev.
Smo leta 2010...in je še vedno tako? Po razlagi zaposlenega, očitno ja.
Če je to kdo že vedel, naj mi prosim ne napiše...jaaaaaaa, to pa ja že vsi vedo.
Ne, ne vedo. Dokaj razumljivo bi bilo/je, če napišeš doooooooooolg sms...da se zna razbit na dva, tri.
Če pa napišeš...želim si te...menda ne bo to stalo v treh smsjih, porkaduš!?
Sem poskusila na svojem telefonu...ne poje/pohrusta/ mi več kot en znak za eno črko./Č,Š,Ž/
Ampak zdaj me zanima pa tudi....ali preljubi izpolnjevalec mojih želja namesto....ohhh kako mi dišiš....ne dobi na svoj telefon...ohhh kako mi di #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$#i #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$#
Moj je visok...ampak tako visok ni bil nikoli.
Na računu, strošek SMSjev nenormalen.
Ima to kaj opraviti z gostovanjem v Nemčiji, Grčiji, na Hrvaškem? Mogoče.
Obisk operaterja, zahtevek za podroben izpis računa.
Jaooo...kdo bi se znašel v tem. Pa kako lahko v treh sekundah pošlješ 5,6 smsjev? Pa kaj imaš tolk za pisat?
Nekaj res ni ok.
Srečno prispel....dežuje ko hudič...tukaj res obvladajo...prenašajo tekmo...ipd...ne more naštepat celga kupa smsjev.
Pride že drugi račun. Nižji, a še vedno previsok.
Pa to je nemogoče! To je res nemogoče!
Spet obisk operaterja. In tam je tokrat bil en človek, ki je vprašal...uporabljate šumnike pri pisanju sporočil? Odgovor je bil...ja, pišem s šumniki.
Kaj pa je to zdaj za eno vprašanje, si mislim. Slovenski jezik ima šje, čje in žje. Le zakaj jih ne bi uporabljali?
In potem sledi zgodba, ob kateri čukasto gledam in govorim...a dej no...a to ti je rekel...a to je res? Ma zajebavaš me....to so te nasrali.
Čist neverjetno se mi je zdelo, res. Ja, ampak dovolj neverjetno, da me je zanimalo...če je to možno.
Gugl mi je odgovoril v prvem poskusu.
"Šumnik zasede več znakov."
"Šumnikov ni v ASCII standardih."
"Naši šumniki niso mednarodno sprejeti razen Š se mi zdi.
Za naše šumnike (č Č, š Š, ž Ž) ti tvoj telefon v ozadju pošlje nekaj v takem smislu #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$# in to je samo recimo za strešico ampak to kot jaz vem je tale zgornja koda samo 1x in potem telefon pred recim Š doda samo #$# in telefon sam ve, da more dodati šumnik v sporočilu."
"Zakaj sicer gre?
SMS standard predvideva 2 načina kodiranja znakov, 7-bitni GSM standard, ki ni ASCII, seveda pa ne vsebuje slovenskih znakov. Ta način kodiranja v 140 bajtov, kolikor jih prenese, SMS spravi 160 znakov. Drugi način je 2 bajtni Unicode, kjer vsak karakter zasede 16 bitov, podpira pa šumnike, cirilico, grabljice, karkoli. Na ta način se v en SMS spravi 70 znakov.
Seveda bi slovenci razfukal Mobitel in Simobil, če bi nam zaradi uporabe šumnikov razpolovili kapaciteto SMSov, zato so se spomnili in par pri nas neuporabljanih znakov v 7-bitnem kodiranju znakov zamenjali s šumniki. Zadeva pri nas deluje, samo ne šumnikov avstrijcem pošiljat, ker znajo namesto njih kak umlaut videt."
To je sicer stara debata iz 2007
iz tule...kjer so se menili o tem, da pri 160 znakih na voljo za pisanje smsja...ob napisanem Šju recimo....takoj pade na 69 znakov.
Poizkušali so z različnimi telefoni....enim so čji,šji in žji res požirali znake, odvisno od tipa telefona...in posledično naštepali več smsjev.
Smo leta 2010...in je še vedno tako? Po razlagi zaposlenega, očitno ja.
Če je to kdo že vedel, naj mi prosim ne napiše...jaaaaaaa, to pa ja že vsi vedo.
Ne, ne vedo. Dokaj razumljivo bi bilo/je, če napišeš doooooooooolg sms...da se zna razbit na dva, tri.
Če pa napišeš...želim si te...menda ne bo to stalo v treh smsjih, porkaduš!?
Sem poskusila na svojem telefonu...ne poje/pohrusta/ mi več kot en znak za eno črko./Č,Š,Ž/
Ampak zdaj me zanima pa tudi....ali preljubi izpolnjevalec mojih želja namesto....ohhh kako mi dišiš....ne dobi na svoj telefon...ohhh kako mi di #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$#i #&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$##&&#%$%%&$$%%34##%%%#%%$%$%##%%%$%$$#
sreda, 13. oktober 2010
Plitek svet
Uboga
prašna para
išče mir
med
poblaznelo
soldatesko
išče pod prahom
zrno razuma
slepijo jo
oči neumnosti
vraščena
zloba
se
posmehuje
izbira
je prepuščena
dnevu
ki se
skriva
med tem
in tistim
kaj se
zgodi
če si
ne izbere
nič od tega
zabita resnica
zdrkne v prah
in tam ostane
ne sprašuj jo
če še diha
Diha.
prašna para
išče mir
med
poblaznelo
soldatesko
išče pod prahom
zrno razuma
slepijo jo
oči neumnosti
vraščena
zloba
se
posmehuje
izbira
je prepuščena
dnevu
ki se
skriva
med tem
in tistim
kaj se
zgodi
če si
ne izbere
nič od tega
zabita resnica
zdrkne v prah
in tam ostane
ne sprašuj jo
če še diha
Diha.
ponedeljek, 11. oktober 2010
Utrip jezika
Smisel jutra je odkrivanje novih smislov. Zaspanost še vedno trka.
Kam naj parkiram misli nate? Požgečkala bi te.
Niso vse navade dolgočasne. Klepet ob kavi najde vedno drugačen smeh.
Ne sprašujem se ali si že vstal. Sprašujem prvič ali bo stotič enak.
Vsem cestam bi predpisala ovinke. In voznikom obisk ponavljalnega tečaja vožnje.
Ukradem si nekaj zelenih kilometrov. Počasnost prinese očem veselje.
Jogurt je bil premalo.Grozdja je zmanjkalo.
Sem lačna samo jaz? Se pojeva za kosilo?
Muzika divja. Dan seka skozi okno.
Ti. Nekje med vasjo in mestom. Preglasiš lovljenje not.
Nujno je da se vrnem hitro. Ne, danes ne. In dirkanje ubija.
Prilegla bi se trava in ti na njej. Iskanje mravelj bi bila predigra?
Vse je en sam drk. Plačila zamujajo. Kontroliraj se, buta v glavi.
Hočeš mene. Ravno pravi čas.
Pobegneva pred ušivim gnitjem in zalučava moralo preko mostu.
Poiščeva mehkobo dotikov in dihava iste sanje.
Nabriševa goloto in pameti zamenjava ime.
Še veva. Kje so kaplje najslajše.
Kam naj parkiram misli nate? Požgečkala bi te.
Niso vse navade dolgočasne. Klepet ob kavi najde vedno drugačen smeh.
Ne sprašujem se ali si že vstal. Sprašujem prvič ali bo stotič enak.
Vsem cestam bi predpisala ovinke. In voznikom obisk ponavljalnega tečaja vožnje.
Ukradem si nekaj zelenih kilometrov. Počasnost prinese očem veselje.
Jogurt je bil premalo.Grozdja je zmanjkalo.
Sem lačna samo jaz? Se pojeva za kosilo?
Muzika divja. Dan seka skozi okno.
Ti. Nekje med vasjo in mestom. Preglasiš lovljenje not.
Nujno je da se vrnem hitro. Ne, danes ne. In dirkanje ubija.
Prilegla bi se trava in ti na njej. Iskanje mravelj bi bila predigra?
Vse je en sam drk. Plačila zamujajo. Kontroliraj se, buta v glavi.
Hočeš mene. Ravno pravi čas.
Pobegneva pred ušivim gnitjem in zalučava moralo preko mostu.
Poiščeva mehkobo dotikov in dihava iste sanje.
Nabriševa goloto in pameti zamenjava ime.
Še veva. Kje so kaplje najslajše.
sobota, 9. oktober 2010
Pojej me hitro
Čokoladni objem
priteče
in si zaželi
sladoleda.
Brska po
ledeni kotanji,
premeče vse
in se razjezi.
Sladoleda ni!
Že spet,
me smeh ugrabi.
In tako,
nedolžno gledam.
Sladoled je bil!
-
še včeraj se je važno
v skrinji šopiril,
poveljeval zelenjavi
in mesu grozil s tožbo.
Napihnjeno si je
celo dovolil,
ledu pametovat o mrazu!
Da bi videl
kako je umolknil,
ko se mu je
približala
roka brez zlata
in ga zagrabila za vrat!
Prestrašen niti pisknil ni,
ko je zapuščal
hladno deželo!
Kako vroče mu
je postalo,
ko je zagledal
velikansko žlico
lesti iz predala!
In ko je prepoznal
še jedko sladoleda,
je v grozi
glasno zakričal
-
Oooo neeeeeeeeee, že spet ta požrešna babura!
Oči ne lažejo. Priznati bo treba.
Sladoleda ni! Ker je z mano križal poti.
priteče
in si zaželi
sladoleda.
Brska po
ledeni kotanji,
premeče vse
in se razjezi.
Sladoleda ni!
Že spet,
me smeh ugrabi.
In tako,
nedolžno gledam.
Sladoled je bil!
-
še včeraj se je važno
v skrinji šopiril,
poveljeval zelenjavi
in mesu grozil s tožbo.
Napihnjeno si je
celo dovolil,
ledu pametovat o mrazu!
Da bi videl
kako je umolknil,
ko se mu je
približala
roka brez zlata
in ga zagrabila za vrat!
Prestrašen niti pisknil ni,
ko je zapuščal
hladno deželo!
Kako vroče mu
je postalo,
ko je zagledal
velikansko žlico
lesti iz predala!
In ko je prepoznal
še jedko sladoleda,
je v grozi
glasno zakričal
-
Oooo neeeeeeeeee, že spet ta požrešna babura!
Oči ne lažejo. Priznati bo treba.
Sladoleda ni! Ker je z mano križal poti.
sreda, 6. oktober 2010
Bumbar
Pobrane
ovinke
miru
položim
na razpotja
smeha.
Odžvečim
vse
strupene
okuse.
Prerežem
vratove
dolgonogim
lažem.
Izcedim
kri
škilavim
dotikom.
Skrbno
razsekam
potuhnjene
poglede.
Zmeljem
grižavo
zastavo
ljubezni.
Prašiči v boksih. Kruljenje ne poneha.
Neznosen smrad. Gnoj še nikoli ni dišal.
Prekrasno? Ja - če si prašič.
ovinke
miru
položim
na razpotja
smeha.
Odžvečim
vse
strupene
okuse.
Prerežem
vratove
dolgonogim
lažem.
Izcedim
kri
škilavim
dotikom.
Skrbno
razsekam
potuhnjene
poglede.
Zmeljem
grižavo
zastavo
ljubezni.
Prašiči v boksih. Kruljenje ne poneha.
Neznosen smrad. Gnoj še nikoli ni dišal.
Prekrasno? Ja - če si prašič.
sobota, 2. oktober 2010
*Težave v šoli*
"Letos sem začela hoditi v prvi letnik srednje šole v Maribor. Prihajam iz okolice Maribora in se vsak dan z avtobusom vozim v šolo. Ker sem edina, ki iz mojega kraja hodi v to šolo, se počutim zelo osamljeno, da pa je vse skupaj še huje, me novi sošolci niso najbolje sprejeli.
Ker nisem iz mesta, se norčujejo iz mene, da sem zaostala, da sem pujsa, da na njihovi šoli nimam kaj početi, da ne potrebujejo takšnih neumnih in zabitih v svojem razredu in podobno.
Zelo hudo mi je in ne vem, kaj naj naredim. Z menoj ni nič narobe, sem popolnoma normalno in prijetno dekle, tale situacija mi pa že načenja živce in najrajši sploh ne bi šla več v šolo.
Doma si ne upam povedati, ker se bojim, da bosta starša rekla, da si vse skupaj izmišljujem, v šoli pa tudi nikomur nisem povedala za svoje težave, ker se bojim, da bodo sošolci to izvedeli in me še bolj zafrkavali.
Pomagajte mi, prosim! Hvala!"
Šola se je komaj začela...koliko takih je, ki ne pišejo v časopise/prebrano v tisti kao Anteni/ in na tiho trpijo?
Kaj si mislim?
Punca se mi smili. Matr...prosi za pomoč!
Starši je niso pripravili na krutost in debilizem, ki nanjo čaka 10m od domače hiše.
Ne upa se jim povedati za maltretiranje? So njeni starši eni izmed tistih, ki zahtevajo le dobre ocene in podrejanje, ne glede na vse?
Groza. Ne upa si povedati, da trpi!
Tako primitivno zajebavanje ni nič novega. Dogajalo se je in se bo.
Kje le, se mularija nauči zlobe? Doma!
Nič novega ni, da so več ali manj, zanj vsi gluhi in slepi. Do prvega samomora.
Odrasli tako radi pozabijo, kako naporno je biti mlad.
Pogovor je zastonj. In samo bebci mislijo, da otroci za izpolnjen vsakdan, potrebujejo zgolj denar.
Ker nisem iz mesta, se norčujejo iz mene, da sem zaostala, da sem pujsa, da na njihovi šoli nimam kaj početi, da ne potrebujejo takšnih neumnih in zabitih v svojem razredu in podobno.
Zelo hudo mi je in ne vem, kaj naj naredim. Z menoj ni nič narobe, sem popolnoma normalno in prijetno dekle, tale situacija mi pa že načenja živce in najrajši sploh ne bi šla več v šolo.
Doma si ne upam povedati, ker se bojim, da bosta starša rekla, da si vse skupaj izmišljujem, v šoli pa tudi nikomur nisem povedala za svoje težave, ker se bojim, da bodo sošolci to izvedeli in me še bolj zafrkavali.
Pomagajte mi, prosim! Hvala!"
Šola se je komaj začela...koliko takih je, ki ne pišejo v časopise/prebrano v tisti kao Anteni/ in na tiho trpijo?
Kaj si mislim?
Punca se mi smili. Matr...prosi za pomoč!
Starši je niso pripravili na krutost in debilizem, ki nanjo čaka 10m od domače hiše.
Ne upa se jim povedati za maltretiranje? So njeni starši eni izmed tistih, ki zahtevajo le dobre ocene in podrejanje, ne glede na vse?
Groza. Ne upa si povedati, da trpi!
Tako primitivno zajebavanje ni nič novega. Dogajalo se je in se bo.
Kje le, se mularija nauči zlobe? Doma!
Nič novega ni, da so več ali manj, zanj vsi gluhi in slepi. Do prvega samomora.
Odrasli tako radi pozabijo, kako naporno je biti mlad.
Pogovor je zastonj. In samo bebci mislijo, da otroci za izpolnjen vsakdan, potrebujejo zgolj denar.
Naročite se na:
Objave (Atom)