Kolkrat še?
In zakaj za hudiča, ga dajo na TV tako pozno?
Sploh ne vem več, kolikokrat sem ga gledala. Ogromnokrat.
Pa vedno mi kaj drugega pritegne misli.
Včeraj prizor s hruško.
Prinese domov hruško, zavito v papir. Eno samo hruško. Cel zaklad.
Rada bi vedela - kje in kdo - se danes tako na noro razveseli enega samega sadeža. Ene usrane hruške.
Vse je tako prekleto samoumevno. Da imamo. Hruške, jabolka, limone, jagode...kar hočeš. Ni da ni.
Ob čem ti sploh lahko še zažarijo oči?
Malenkosti.
Drobtinice.
Premalo se jih veselimo.
Premalo!
Čas je drugačen. Res?
Ne. Le mi smo drugačni....
Ponedeljek je bil. Nor. Tako kot jaz.
Dogajala sem se.
Razlog?
Ima ime, ja. Všeč mi je. Ker me dela noro.
Ne, to ni samoumevnost.
Ja, veselim se.
Ker bo jutri spet nov dan.
Še lepši kot današnji?
Mogoče. Ali pač ne.
...in je šla v torek...
