Sonce iz megle

Kričim ko je res hudo.
Želim da slišiš. Rada bi da slišiš.

Ko pridem, merjenje temperature. Ko grem, se postopek ponovi.
Vmes, spomni se mojega govorjenja o obnašanju  ob polni  luni. Zdaj je to vse še 1000x huje.
Miriš, se pogovarjaš. Ja, nasmejem se sama sebi ko jim pravim, bodimo pozitivni, saj bo kmalu konec.
Povej, bo res kmalu konec?

Vsaka beseda pohvale je pospremljena, redno  - krivi boste če se kaj zgodi. Ne vem, kako dolgo bom to poslušala, brez da nekega dne ne znorim. Nevarno blizu tega sem.
Lahko je, z udobnega naslonjača doma, obešati krivdo.  In čakati, na lep dodatek.

Tri maske, ki jih perem doma, sem dobila. 
Tri, za sedem dni. Kriva bom, če se kaj zgodi? O ne, ne bodo mi obesili krivde! Ne!
Hvaležna sem lokalnemu krojaču, da mi je napravil še deset podobnih. 


Hudo je.
Karantena je pripravljena. Za čas, ko poči.




Okoli tistega naslonjača se vrtim.
Sonce iz megle je, v takih dnevih kot je bil današnji.

Poljub.