Pismo

Včasih je tak dan, ko vse še stokrat bolj občutim kot sicer. Pa sem tiho, zavita v misli, sama predelujem.

Danes pa je bilo vsega preveč.

Ob branju, da je pred libijsko obalo umrlo 250 ljudi, je počilo.

Saj veš, ni me zlomila smrt kot taka. Razbilo me je, da empatija ljudi seže samo do vrat kletke, v kateri se sami nahajajo.

Spoznanje, da se ne dopusti drugim, da bi našli in živeli svoje sanje. 

Brezbrižnost.

Egoizem v svoji sprevrženi podobi.
Varno spravljeni v svojih malih svetovih, si lastijo pravico, imeti svet zase. Naš svet, skupen svet.

Vsaka smrt udari. Ena bolj, druga manj.
Ampak vsaka smrt, je prej imela svoje življenje, ljubezni, hrepenenja ...
Ljudem je vseeno za to.
Z vse večjo lahkostjo - že mrtve - znova in znova ubijajo s svojimi besedami.
In živim odrekajo, biti eden izmed nas.
Zloba se je naselila v ljudi.

Šlo mi je na jok in želela sem si, da bi me objel. Zagotovo bi našel prave besede.

Ne vem ali si začutil. Vem pa, da je dan postal sončen in razočaranje nad ljudmi, znosno.

Prosim, ne spremeni se.
Ne postani del brezčutne, podivjane množice.