Hotel
sem biti Jule VrbiČ
Glavnega
urednika in direktorja Juleta Vrbiča sem poznal že od
mladih nog. Bil je sošolec moje tete Dorate. Kadar sva ga
srečala v mestu, mi ga je pokazala:
»Vidiš,
tole je pa Jule Vrbič, urednik Pavlihe.«
Pavliha je
bil takrat pojem novinarstva. Vrbič je bil od hriba
odvaljena skala. Velik in močan, gostih sivih las in
twainovskih brk. Ker sem bil vedno za vice, je bil urednik
Pavlihe eden od mojih mladostnih herojev. Želel sem si, da
bi, ko bom velik, postal Vrbič.
Seveda se
mi še sanjalo ni, da je bil prej, preden je prišel k
Pavlihi, na radiu in še prej kapetan udbe. Tudi tega ne, da
so urednika Janeza Kranjca odžagali zaradi nekega trapastega
vica in poslali delat red Juleta Vrbiča, ribiča, lovca in
bivšega kapetana udbe. Pod njim je Pavliha dosegel svoj
razcvet. Leta 1962 je imel 60.000 naklade, potem pa je začel
strmo padati in nikoli več se ni pobral. Kajti tedaj se je
razmahnila televizija, avtomobilizem, zrasel je standard,
vici so bili v mnogih drugih revijah: Jani, Tovarišu,
Nedeljcu itd. Kritični so postali vsi časopisi in Pavliha
je začel ugašati.
Legenda o
Juletu Vrbiču pripoveduje, da so ga 84 krat tožili, izgubil
pa je eno samo tožbo. In to zaradi članka o oslu, ki ga je
nekdo hotel izvoziti. Bil je obsojen na simbolično denarno
kazen en dinar. Kmalu zatem je objavil humoresko o človeku,
ki je hotel uvoziti venec za na grob, pa cariniki niso
vedeli, ali naj ga carinijo kot cvetje ali zelenjavo.
Ena
njegovih slavnih je bila tudi risba, na kateri plače lovijo
standard, množica pa vpije: TEMPO! TEMPO! TEMPO! Takrat ga
je zaradi žalitve tožil predsednik sindikatov Svetozar
Vukmanović Tempo, ki se je pozneje delal takega človekoljuba in svobodomiselnega liberalca in demokrata.
Vendar je tožbo izgubil. Menda se je pritoževal Titu, pa se
mu je ta samo smejal in mu rekel, naj gre tožit, če mu kaj
ni všeč. Juleta so spraševali, kaj bo naredil, če bo
izgubil in ga bo Tempo spravil za rešetke. Jule se je
odrezal:
"Za
rešetkami bom sedel in skandiral: po–tem, po–tem, po–
tem!"
Bil je
reden gost pri Slamiču in pozneje pri Šestici. Ker je bil
kapetan udbe, je poznal skoraj vse politike in se je smukal
med vrhovi. Kadar mu je kdo težil po telefonu, mu je Jule
rekel:
"Daj, ne
serji. Pejd, greva jutr na sulca!"
Ali pa:
»Daj no
mir! Greva čez vikend na srnjaka!«
In je bila
zadeva rešena.
Jaz tega
nisem vedel. Če bi, bi prosil udbo, naj mi dá vsaj čin
poročnika, da bi lažje urejal Pavliho.
Potem bi
lahko rekel Šetincu:
"Dej,
Franček, ne serji. Pejd, greva na medveda. Al pa vsaj na
gamsa na Kosovo!"
Tri
mesece strahu
Poleti sem
se s Kovačem in Burgerjem že vse dogovoril. Ko sem imel v
rokah sklep delavskega sveta Pavlihe, da sem sprejet na mesto
odgovornega urednika, sem dal v Delu odpoved nekako takole:
"Podpisani
Bogdan Novak, zaposlen na delovnem mestu urednika centralne
redakcije, izjavljam, da ne želim več združevati dela in
sredstev v Delu niti v kateremkoli TOZD ČGP Dela. Delovno
razmerje mi zaradi trimesečnega odpovednega roka poteče 31.
septembra 1980."
Potem sem
nesel odpoved v modri kuverti, naslovljeni na Koprivca, v
vložišče pri vratarju, naj ga dostavijo na naslov. Jak
Koprivc je pozneje izjavil, da tako kratke in nesramne
odpovedi še ni dobil.
V Delu je
nastal preplah. Ponujali so mi, da lahko odidem takoj. Vendar
sem jih vljudno zavrnil, češ da imam pravico in dolžnost
po statutu ostati še tri mesece po odpovedi na svojem
delovnem mestu.
Vedel sem,
kje jih čevelj žuli: bali so se, da jim bom v teh treh
mesecih kaj podtaknil v časopis. Revčki. Stalno so se bali
za svojo kariero, da jim bo kdo kaj zakuhal v časopisu in
bodo padli v nemilost pri politiki, s čimer bo konec
napredovanja. Prav smilili so se mi.
Nekateri so
bili še bolj papeški od papeža. Vsi so vedeli, da je
Koprivc besen, ker grem na Pavliho, a preprečiti mi tega ni
mogel, čeprav je bil član CK. In tu je nastopil njegov
oproda, strokovnjak za partijo in ping pong (ti dve področji
je namreč pokrival: prvo zaradi kariere, drugo iz veselja)
Vlado Šlamberger. Kadar sem po odpovedi kaj pripomnil ali
predlagal na seji uredniškega odbora, je posmehljivo rekel z
njemu lastno nesramnostjo biciklista, ki tlači navzdol, pa
krivi hrbet navzgor, oziroma goloba, ki ti na tleh je iz
roke, ko pa je nad tabo, ti serje na glavo:
"Takšne
uredniške finte boste uveljavljali v Pavlihi, Bogdan."
Potem sem ga enkrat natulil in je še Poč potegnil z mano,
naj privatne zajebancije prihrani za pozneje. Zvil se je kot
kača, skril strupenjake in čakal, kdaj bo spet usekal.
Preden sem
se poslovil od Dela, me je na nekem pikniku centralne
redakcije pomočnik glavnega urednika Miro Poč v
Koprivčevem imenu nagovarjal, naj bi ostal v Delu, ker da me
tu čaka še lepa prihodnost. Poč je sicer precej pil, toda
tudi mrtvo pijan je takoj zagledal na fotokopiji špigla
napako in uperil prst vanjo: "Kaj pa ta bedarija? Kaj je to,
ta mau, a?"
Imel je
strahovito rutino in je opazil napako na pet metrov. In znal
je organizirati delo, narediti časopis, česar Koprivc in
Dolničar nista znala. Zato je bil Poč njuna desna roka. Žal pa je nekoč nadrsal zaradi neke reportaže, menda je
interveniral Kraigher, in od takrat je imel premočno razvit
cenzorski čut. Sicer pa je bilo prijetno delati z njim, ker
je bil bister profesionalec in predvsem je ločil med tem,
kdaj je čas za zajebancijo, kdaj pa za resno delo.
Hotel sem
se otresti Poča z nekaj duhovitostmi, pa mi ni dal miru in
mi je mirno rekel, naj se ne zajebavam, ker se resno
pogovarja z mano. Zato sem mu odgovoril:
"Poslušaj,
Miro. Od malega je moja želja postati urednik Pavlihe.
Začel sem kot avtor humoresk, satire in aforizmov. Ne kot
novinar. To je moj življenjski cilj, postati Jule Vrbič. In
od tega me ne bo odvrnila nobena kariera v Delu. Mogoče ga
lomim. Mogoče ne bom zadovoljen v Pavlihi. Ampak tega ne
vem, dokler ne bom poskusil. In jaz hočem poskusiti, sicer
bom vse življenje nezadovoljen."
Miro mi je
rekel, da tega ni vedel in da me razume. Da me ne bo več
prepričeval.
"Veliko
sreče ti želim," mi je stisnil roko.
Od takrat
sem imel mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar