Divja ravnina

Točno tisto kar ni, poskakuje po obremenjeni glavi.
Nekaj ni in poskakuje? Blaznost, znana samo meni.

Šibka prepreka pozablja da si bo zlomila vrat pri prvi hujši ujmi.
Trdno privezan je občutek nemoči.

Ceste se odpirajo in vabijo človeške usode.
Slepa umazanija se naveličano pase. Nič ji ne morem.

Še! Se kotali med včerajšnjimi mislimi.
Ne! Strupena beseda razžira sredico.

Verige izginjajo. Zloba prireja srečanje lepote.
Iztaknem zamašek s pregorele zanikrnosti. Buči razmajan dotik.

Pogled niča je iskren. Kam ga naj obesim?
Ne trudim se. Zmagovalci se itak vrnejo.

Grem.
Kopnijo podobe živih mrtvecev. In vsiplje se razmazano grmenje.
Hudobija vali nove spake. In zanikanje čisti puško.
Truma razdraženih zdrsov si kuha požrešnost. In jutro pretepa noč.

Brez.
Požirek smradu je dovolj za  upor. Pobeg se umakne.
Rešitev se grabi za srce. O da, plesali bova.
In svet je lep. Ko zazidam pozabo.