Trop podivjanih oslov razgraja, v bedi neznanski si roke podaja. Grize in prha, neumnosti trosi, dolgočasje brezupno na krilih jih nosi. Žaljive besede, primitivnost svetovna, spodbode še tistega lenega ovna. Škarje vzame, bika zajaha, zbrani sredini vzhičen pomaha.
- V boj! Za še več oslarij!
In ti, mlada ovnica!
Daj, spoštljivo se odkrij! -
Navdušena množica ploska večglasno,
oslom naenkrat postane vse jasno.
V navalu veselja si repe smodijo,
veliki jim gobci krvavo renčijo.
In jih zanima, kaj spet muka ta krava,
ki ne ve, kaj je to oslovska zabava.
Zanima jih koz nadležno meketanje,
le kdaj končalo se bo to sranje.
Nihče se jim na pot ne postavi,
"neustrašni" sivci uživajo v predstavi.
Vzvišenost še predobro poznajo,
I – Aaaa, I – Aaaa, pa vse kar reči znajo.
A z gore začuje se strašno grmenje,
osli zboje se za svoje življenje.
Ko pogumneži dirjajoč v hlev bežijo,
se jim koze in krave, glasno smejijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar