Podari knjigo

Knjige za objem

V Domžalskem domu (nekdanja knjižnica Domžale) zbirajo knjige.
Kdorkoli, jo lahko daruje.
Kakršnokoli knjigo.

Zbrane se bodo prodajale po simbolični ceni - en evro.

Vsi zbrani evri, bodo šli za nakup bioničnih rok - za Dejana Grilja.


Njegova zgodba

"Življenje se vsakomur od nas lahko v hipu spremeni. Včasih je dovolj le sekunda in človeku se svet lahko obrne na glavo. Sekunda  je bila dovolj tudi  za Dejana Grilja iz Vranskega, ki je v delovni nesreči  septembra 2008 izgubil obe roki. Za to je bil kriv nekdo, ki je pozabil izključiti pretok  elektrike v daljnovodu  med Sodražico in Kočevjem, kjer je Dejan  skupaj s sodelavci Elektra  Ljubljana odpravljal napako, zaradi katere je prihajalo do izpada električne energije.
Vestni in odgovorni  Dejan  tedaj ni vedel, da je nekdo pozabil  izklopiti daljnovod in da pleza v smrt. Pri Sodražici se je vzpenjal po konstrukciji daljnovoda 30 m visoko, da bi vstavljal in podaljševal izolatorske verige, saj se je ob slabem vremenu že nekaj časa  pojavljal  preboj in s tem izpad  električne energije.   Električnega voda še prijel ni. Nevidna sila ga je potegnila močno k sebi, kot bi ga posesal in po njegovih žilah je tedaj kot strela švignilo neverjetnih 20.000 voltov, ki so kar trikrat preplavili njegovo telo.  Ob takšni jakosti elektrike bi po vseh zakonitostih in  vedenjih moral umreti, saj je za to marsikdaj dovolj že 220 voltov, kolikor je običajna moč  elektrike v napeljavi v  naših hišah in stanovanjih.  Dejan je v tem pogledu  nekakšen fenomen, da je ostal živ. Kot sam pravi,  ga je očitno zagotove smrti rešila njegova nadpovprečna uporna zgradba telesa.

»Obločni plamen  me  je v trenutku zajel. Prebil se je zvočni zid medija – moje roke.  Nastala je  izjemna temperatura, s kakršno se ponaša na primer  sonce. Vzniknila je iskra. Nastali so pogoji primerni za varjenje in spajanje kovin. Ko premostiš 20.000 voltov  direktno na ozemljitev, ko amperi ponorijo in stečejo, tedaj tudi dejansko zagoriš,  pojasnjuje Dejan    in dodaja: » Obločni plamen  je povzročil, da je bilo tako kot v pečici. Ko jo prižgemo zažari grelec. V  mojem primeru so zažarele  moje  kosti v obeh rokah, ki so dobesedno skuhale  meso od znotraj navzven.«

Po nesreči ostal  odvisen od  drugih

Vse to je Dejan  doživljal pri polni zavesti. Da je ostal živ  pa  je  poleg   nadpovprečne zgradbe telesa  predvsem zasluga njegovega sodelavca  Matjaža, ki mu je prihitel na pomoč . Nemudoma je ozemljil  in ugasnil daljnovod, Dejana pa je privezanega  na vrv spustil k tlom in poklical rešilca.

» Bil sem   pri zavesti,  ko je prišel  rešilec in me odpeljal v ljubljanski klinični center. Imel sem neznosne bolečine. Najbolj so trpele dlani. Bolečina je bila takšna, kot če bi   na steklokeramično ploščo štedilnika položil roke.« Bolečin Dejan kmalu zatem ni več čutil, saj so ga dali v umetno komo iz katere so ga po enajstih dneh  prebudili.  Ostal je brez obeh rok in psihično na dnu, saj se je zavedal, da  bo njegovo  življenje povsem drugačno in da bo odvisen od  svoje žene in drugih. Bolnišnico je zapustil po sedmih tednih in po treh operacijah odšel v domačo nego. Žena Irena je medicinska sestra in mu je od vsega začetka z vso ljubeznijo stala ob strani, ga bodrila,  negovala. Hči Manca je bila takrat stara 8 mesecev, a zagotovo mu je ta njegov mali sonček dajal moč. Podpirala ga je družina in po rehabilitaciji v Soči mu je šlo vse bolje, čeprav so njegovi življenjski cilji in želje splavali po vodi. Kot vsak mladi mož in očka je imel veliko načrtov, toda od maja 2010 je invalidsko upokojen in s tem se je tudi njegov mesečni dohodek bistveno zmanjšal.

»Verjemite, pri svojih 25-tih letih se invalidsko upokojiti, to psihično ni lahko«, pravi Dejan. A ni obupal. »Imam željo, da bi bil lahko še kdaj delno samostojen vsaj pri nekaterih opravilih. Upam, da bom lahko še kdaj kolikor toliko normalno zaživel. Zame je že zelo težka misel, da ne bom mogel nikoli več poprijeti za nobeno delo, da ne bom mogel nikoli več v naročje dvigniti svoje štiriletne hčerke, da ne bom mogel objeti žene in jo stisniti k sebi. Takšne misli me šibijo in ubijajo, obenem pa si vlivam upanje s tem, da bom s protezo lahko vsaj delno samostojen in vsaj malo v pomoč ženi in se lahko igral s hčerko.« Poleg tega ga roke, ki jih nima, vsak dan bolijo, ves čas je prisotna fantomska bolečina. V spominu njegovih možganov je trdno zapisano tisto zadnje, kar so prejeli iz njegovih rok – huda bolečina.

Želel bi biti bolj samostojen

»Sedaj, tri leta in pol po moji nesreči, lahko rečem, da se je moje življenje obrnilo na glavo. Z ženo si počasi urejava svoj dom na Vranskem, kjer se poskušam čim bolj »osamosvojiti«. Nekaj stvari bi si moral še preurediti,« pravi Dejan in doda da je stanovanje urejeno tako, da   tudi brez rok lahko prižge luč, vklopi ali izklopi to ali ono, odpre in zapre vrata.« Marsičesa se je že domislil. Prilagodil je zobno ščetko, pa računalniško miško in tako piše  z nogami. Z nosom pritiska tipke na telefonu, z ramenskimi krni se popraska po obrazu. Z usti oziroma z zobmi prenaša krožnike in druge stvari, ne more pa voziti avta, se sam stuširati, obleči… Njegov cilj je – postati kar se da samostojen. Ni lahko biti pri 27-tih letih odvisen od drugih. Rešitev so bionske proteze, s katerimi bi se mu življenje vsaj malo olajšalo. Rehabilitacijski center Soča je povabil Dejana na predstavitev teh protez in meritve so pokazale, da bi si z njimi lahko veliko pomagal. Dejan je prej igral harmoniko – z bionskimi protezami to ne bo šlo, bi pa lahko opravil veliko osnovnih življenjskih funkcij.

Bionske proteze, so roke , ki mislijo bi lahko rekli poenostavljeno.  Je pa to  šele nekaj let  stara rešitev, ki so jo leta 2006 uspešno izvedli v Splošni bolnišnici na Dunaju kar je bilo prvič v Evropi uspela amputacija roke, ki se vodi z močjo misli. Pet živcev, ki so prej vodili v roko in prste, se pri operaciji prestavi v prsni koš. Ko se tam zarastejo, prevzamejo elektrode preko kože te impulze in jih vodijo v majhen računalnik, ki je vgrajen v protezi. Ukaz za premik roke prihaja še naprej iz možganov in preko živcev preko rame v prsni koš in od tam v bionsko protezo. Z mišično napetostjo se uravnavajo vse funkcije. Premikajo se prsti, zapestje in komolec. Za sestavo proteze rabijo protetiki en teden, uporabnik pa se potem v enem letu usposobi za vse funkcije.

Čudežne bionske roke

»Z bionskimi protezami bi si lahko sam vzel hrano iz hladilnika, ki si jo sedaj ne
morem, lahko bi si postregel s pijačo, si prestavil kozarec, vzel pribor iz omare. Lahko bi si pripravil obleko, ki bi si jo delno lahko tudi oblekel. Lahko bi se igral s hčerko, z njo sestavljal kocke… Pri velikih opravilih bi si lahko sam pomagal, koristen pa bi bil tudi pri pomoči ženi  pri gospodinjskih delih.  Z bionskimi rokami bi  postalo moje življenje vsaj malo samostojno, ne pa tako kot sedaj, ko je vsak moj korak odvisen od pomoči druge osebe. Kar se tiče prehranjevanja  je bilo doslej  v to vloženega veliko truda in moči. Sedaj sicer imam pripomoček, narejen iz umetne mase in nanj pritrjen pribor, s katerim si pomagam, da lahko jem. To je inovacija IRIS in njihovo delo, za nadaljnje pripomočke bom moral poskrbeti sam. V bistvu najti osebo, ki bo to naredila po meri mojih krnov. Tudi v primeru, da bom imel  bionsko roko, z njo ne bom mogel jesti, ker se roka ne da pokrčit toliko, da bi lahko jedel. Z bionsko roko pa si bom lahko nataknil pripomoček in si sam postregel s hrano,« optimistično pravi  Dejan in doda, da je v želji, da bi še kdaj lahko objel svojo ženo, hčerko, ki je ob nesreči bila stara le osem mesecev začel  razmišljati o  bionskih rokah, ki pa stanejo vrtoglavih 170.000 evrov. Denarja za to preprosto ni imel, zato je možnost za uresničitev  videl le v ljudeh, ki bi mu bili pripravljeni pomagati in uresničiti njegove pobožne želje.

Široka akcija pomoči za Dejanov objem

S prošnjo se je decembra lani obrnil na Občino Vransko. Že prej  je stekla akcija zbiranja plastičnih zamaškov, ki so že marsikakšnemu invalidu pomagali priti do kakšnega pripomočka  za lažje premagovanje invalidnosti, preko župnijske Karitas Vransko, ki je odprla tudi poseben račun pri Škofijski  Karitas Celje  za donatorske prispevke za Dejana. V akcijo zbiranja denarja pa so se potem vključili še mnogi drugi. Še posebno so se angažirali  na občin Vransko, kjer je glavno pobudo prevzel sam župan Franc Sušnik, ki je ob pomoči svojih sodelavcev in nekaterih ostalih, med katerimi je levji delež nosil soorganizator  Roman Brglez,   sklenil organizirati veliki dobrodelni koncert. Ta je bil nadvse uspešen, saj je v »vrečo«, v kateri se zbira denar  za Dejanove proteze kanilo skoraj 20.000 evrov, skupaj s prispevki, ki so jih prispevali ostali donatorji pa kakšnih 25.000 evrov. Čeprav je to precej denarja pa bo do želene vsote potrebno  še veliko naporov. Vsak posameznik  mu lahko s poslanim  SMS sporočilom ,   DEJAN 1919, prispeva  en evro. Enako se je v to takoj vključil Elektro Ljubljana in   odprla račun pri OZ Rdeči križ Ljubljana, kamor je  mogoče nakazati  denar  na številko  SI56 6100 0112 2334 482, referenca: 0025102011, koda namena: OTHR, drugi nameni, donacija za DEJANA.

Denar  se mu lahko prispeva  tudi preko sklada  Ivana Krambergerja, številka: 02922-0019831742, s pripisom  za Dejana, sklicna številka 7114. Svojo finančno donacijo lahko nakažemo tudi na Škofijsko Karitas Celje   na številko SI56 0600 0097 7538 266  sklic: 29330  namen: Za Dejanov objem.
 VIR

Kogar zanima, kako delujejo bionične roke.....si lahko pogleda tule.