Ni treba, da vse razumeš. Lahko stopiš skozi komaj odkrita vrata v prostor, o katerem ne veš ničesar. V novem svetu si majhen in neizkušen.
V oči se ti vrača otroška razbežanost pogleda. Neugnano zbezlja na prosto kot žrebe, podivjano od radosti odprte staje. Nobene od zakonitosti gledanja še ne obvladaš. Tisoč oči imaš in vsako gleda drugam. Svet ima moč nad teboj in te vleče v zamaknjenost.
Oči ti uhajajo k podrobnostim, ki ti nikoli niso bile pomembne. Gledajo te od spodaj navzgor iz čebeljega kožuha in potem iz višin vesoljskega plovila na potepu. In nikoli pod kotom, ki ti je domač.
Končno te premaga veličina vsega, česar ne veš in ne znaš. Končno si na varnem pred svojo omejenostjo.
Vse, kar živi, je neobvladljivo, zdaj končno to veš.
Zdaj si rešen prepričevanja in pojasnjevanja. Zdaj ti ni treba skrbeti, da bi vse spravil v red, ker reda ni.
MANJ SE OKLEPAŠ ZNANEGA, VEČ TI BO SVET POVEDAL O SEBI.
IN O TEBI."
Iz knjige
Sto obrazov notranje moči
Alenka Rebula
Ni komentarjev:
Objavite komentar