Zasuk leta

Kdo ve, ali se igram v tvojih mislih. 

Vsaj občasno, vsaj v tistih trenutkih,
ko si želiš.

Da se dotakneš nekoga,
ki ti je blizu.

Da mu poveš,
kar je pomembno.

Da se predrami bistvo bivanja na tem svetu.

Kdo ve.

Bi rada verjela v tisto pravljico

v kateri piše,

da nikoli ni prepozno. 

Če ti, povej.

Zaziban zid

 Še tisto malo, kar je ostalo v zavetju lepega,
v brezupu trga in lomi
piš brezbrižja.
Ne išče več, ne zdrzne se ob kriku nežne iskrivosti.
Pozablja na vse, kar je nekoč, lačno utripalo
in grelo bližino.
Na obrobju sreče si stresa prah
in srcu ne pusti
leteti po brezpotjih.
Vsega je konec, v neštetih ponovitvah
goreče poje,
osamljen utrip nemira.