Ne iščem več sonca
za naju oba,
pozabljam na jutra
ubrana za dva.
Nevidne so ječe
ubogljivo klonile,
ledene laži
so vesolje prekrile.
Samoto objemam
v molku gorim,
krvavih nasmehov
več ne želim.
Hlad je pripeljal
dolge osti,
izgnano srce
pa grozljivo ječi.
Ko se noč
med naju vrine,
pustim prostor
za spomine.
Rdeča barva
se razlije,
sonce čez
temo zasije.
Ognja dir
pozabo omami,
mavrico čustev
vročina predrami.
Stopinje nasmeha
čudovito dišijo,
hudobni demoni
moč izgubijo.
Uklenjen nemir
razbija vezi,
sreče dotik
pušča sledi.
Nahrani čute
podobo izriše,
zgodbo ljubezni
znova napiše.
A prekmalu so tu
jutra kočije,
takrat se srce
spet v žalost ovije.
