Jaz mu še vedno rečem Grega.
Kakšna dobra dušca je to!
Še vedno je za pohrustat.
Plašen pa ni več.
Njegove oči so še vedno...uffffff....plavanje v njih... je tako blagodejno.
Zaljubila vanj... sem se po sili razmer. Ker me je njegov sošolec odjebal.
Prikladna tolažba je bil...na začetku.
Potem pa...tako lepo je bilo!
Nežen in ljubeč.
Čokoladni bomboni in rožice s travnika.
A najlepše od vsega...nasmehi.
Srečala sva se včeraj na črpalki. Po dolgem, dolgem času.
Njegove oči so ostale enake.
Na pivo v lokalno gostilno. Poznajo naju že od majhnega.
Hudo začudenega pogleda sva bila deležna. Nekaj v stilu...ja, kaj pa vidva skupaj?
Klepetala sva neumorno. Kaj kdo, kje, s kom, kako je.
Njegov nasmeh mi je še vedno všeč.
In spomin ga tudi še ni zapustil.
Hecno, res. Oba sva si zapomila najin edini Prvi maj.
Ležala sva v travi in gledala zvezde. Se držala za roke.
In svet je bil lep. Ker sva bila skupaj.
In po dolgem času...spet skupaj. Tokrat drugače.
Pa je bilo vseeno zelo lepo.
Pojedla sva skoraj vse jagode, ki sem jih imela v avtu.
Pomakala sva jih v sladkor, ki nama ga je prinesla natakarica.
Pivo in jagode. Čudna kombinacija?
Ne. Taka sva bila tudi midva.
Še vedno je za pohrustat.
In zvezde v njegovi družbi bi še vedno izpolnjevale želje
