Prehod

Omamljen stresaš podobo svojo,

preziraš mir in ognja moč.

Samotna je tvoja sreča,

ujeta v zlat papir.

Posejani so utrinki,

iskanja večnega.

Na poti čez planjave,

se igraš z volkovi.

Iskri se tvoja duša,

skrivnost ostaja.

Tak si mi všeč.

Srk

Mrzla slika,

podoba niča...

...izginja...

Se izriše senca

dirjajoča...

Um premakne,

zveriži hudobijo...

...treska...

Utrujena svetloba

odriva muke...

Zapleše gola,

zaigra slepečo melodijo...

...ujame...

Pohotna sreča

kopa se v nasladi...

Priznanje piše,

ljubi tvoj dotik besede...

...srka...

Tebe.