"Kurt Gödel velja za enega najpomembnejših logikov vseh časov.
Njegov dokaz, da tudi v matematiki ni mogoče vsega dokazati, uvrščajo med največje dosežke znanosti 20. stoletja.
Mnogi matematiki so bili namreč prepričani, da je mogoče iz skrbno
določenih osnovnih pravil, ki jim pravimo aksiomi, izpeljati vse
matematične resnice. Matematiko so razumeli kot nekakšen računalniški
program, ki naj bi znal iz dobro izbranih osnovnih definicij izpeljati
vse matematične izreke. Gödel pa je pokazal, da takšnega popolnega
matematičnega sistema ne bomo mogli nikoli ustvariti.
Kurt Gödel, ki so ga domači zaradi neizmerne zvedavosti v mladosti
klicali kar Herr Warum (Gospod Zakaj), se je rodil leta 1906 na
Moravskem (danes Brno na Češkem), kjer je bil njegov oče lastnik in
direktor tekstilne tovarne. Na dunajski univerzi je sprva študiral
fiziko, nato pa je presedlal na matematiko in med študijem leta 1927
spoznal nekaj let starejšo barsko plesalko Adele Nimbursky.
Družina je zvezi z neizobraženim dekletom nasprotovala, a se Kurt ni
vdal pritiskom. Vztrajal je, vendar je moral vseeno počakati dobro
desetletje, preden sta se z Adele lahko končno poročila. Čeprav se zdi
zakon med nešolano barsko plesalko in vrhunskim matematikom že na prvi
pogled obsojen na neuspeh, se je izkazalo, da sta se čudaški logik in
neizobražena, a hkrati inteligentna plesalka dobro ujela. Adele in Kurt
sta živela skupaj vse do njegove smrti konec sedemdesetih let dvajsetega
stoletja.
Po vzponu nacizma so Kurta nekoč, verjetno misleč, da je Jud, na Dunaju
napadli huligani, povezani z vladajočo nacistično stranko. Rešila ga je
prisebna žena, ki je odgnala nasilneže in obranila krhkega moža, ki je
svojo energijo raje porabljal za abstraktne matematične izpeljave kot pa
za krepitev mišic.
Ko so ga ob začetku druge svetovne vojne poklicali na zdravniški pregled
kot potencialnega nemškega vojaka, se je odločil, da bo pobegnil iz
države. Z Adele sta se odpravila na dolgo večmesečno pot preko Rusije in
Japonske do Amerike, kjer so se že zbrali nekateri njegovi znanstveni
kolegi, ki pod nacizmom v Evropi niso bili več zaželeni. Avstrijo sta
zapustila 18. januarja 1940 in v San Francisco prispela 4. marca.
V ZDA se je Gödel zaposlil v Princetonu na Institute for Advanced Study,
ki ga je Adele ljubkovalno imenovala kar Dom znanstvenih upokojencev,
saj je v njem našlo zavetje veliko starejših pribežnikov iz Evrope.
Gödel je inštitut v tridesetih letih že večkrat obiskal kot gostujoči
profesor, zato je dobro poznal tamkajšnje razmere in delovno okolje.
Najslavnejši raziskovalec na inštitutu je bil nedvomno Albert Einstein, s
katerim sta kmalu postala tesna prijatelja. Vsak dan sta se skupaj
sprehodila od doma do inštituta in nazaj ter se med hojo veliko
pogovarjala. Mlajši zaposleni so se kasneje spominjali, da je bil Gödel
edini, ki se je z Einsteinom družil kot s sebi enakim, vsi drugi se ob
velikem in slavnem fiziku niso počutili tako sproščeni.
Gödel je že med drugo svetovno vojno kot begunec zaprosil za ameriško
državljanstvo, za kar je moral opraviti nekaj izpitov oziroma pogovorov z
uradniki, ki so preverjali, ali kandidat pozna ameriški pravni sistem.
Kot vestni logik se je priprave na intervju lotil sistematično in
najprej podrobno analiziral ameriško ustavo. Ob tem je našel nekakšno
logično zanko, ki naj bi omogočala, da bi v ZDA povsem legalno
vzpostavili diktaturo. Svojo ugotovitev je sprva želel predstaviti tudi
uradnikom na pogovoru v okviru preverjanja vloge za državljanstvo, a sta
bila Einstein in ekonomist Oskar Morgenstern kot poroka pri njegovi
vlogi dovolj spretna, da sta ga še pravočasno utišala in tako preprečila
zaplet.
Gödel je bil vseskozi znan po tem, da je k problemom pristopal na
nekoliko drugačen način kot večina. Ko so ga ob neki priliki prosili, da
bi prispeval kak članek za zbornik o Einsteinovem delu, je opisal
izvirno rešitev Einsteinovih enačb splošne teorije relativnosti, ki je
obravnavala vesolje, v katerem je mogoče potovati tudi v času nazaj.
Po dopolnjenih sedemdesetih, ko je bil v ZDA že skoraj štiri desetletja,
se je končno upokojil. Leto kasneje je morala Adele na operacijo,
zaradi katere so jo dalj časa zadržali v bolnišnici. Za Kurta, ki ni bil
vajen osame, je bila začasna ločitev od žene prava katastrofa. Že prej
je imel najrazličnejše psihične težave, zdaj pa je dokončno nehal jesti v
prepričanju, da ga poskušajo zastrupiti. Ko se mu je zdravje močno
poslabšalo, so ga odpeljali v bolnišnico, a je hrano tudi tu še vedno
zavračal. Po dveh tednih je 14. januarja 1978 zaradi podhranjenosti
umrl. Tik pred smrtjo je imel komaj 30 kilogramov.
Izrek o nepopolnosti
Čeprav je Gödel znan zaradi mnogih pomembnih novih spoznanj na področju
matematike in logike, je njegov največji in najvplivnejši dosežek
nedvomno dokaz, da tudi v matematiki ni mogoče vsega dokazati.
Leta 1931 je objavil članek, v katerem
je pokazal, da lahko v vsakem
matematičnem sistemu, v katerem je mogoče izvajati vsaj osnovne računske
operacije, zapišemo formulo, ki zase trdi, da je ni mogoče dokazati
oziroma izpeljati iz aksiomov tega sistema. Obstoj takšnih trditev
predstavlja velik problem, saj vodijo v protislovja. Če namreč takšno
trditev dokažemo, potem to pomeni, da ni resnična, saj trdi, da je ne
moremo dokazati, mi pa smo jo dokazali, kar je očitno protislovje.
Kaj pomeni Gödlovo spoznanje, si lahko preprosteje ponazorimo s prispodobo slavnega antičnega paradoksa o lažnivcu.
Če
rečem: »Lažem,« potem ta moja izjava ne more biti ne resnična ne
neresnična. Če je namreč resnična in res lažem, potem iz nje sledi, da
je resnična izjava: »Ne lažem,« kar pa se ne ujema z resničnostjo
izjave: »Lažem.« Do podobnega zapleta pridemo tudi pri Gödlovi formuli, ki pa nasprotno od paradoksa lažnivca velja za vse matematične sisteme.
S svojim izrekom o nepopolnosti je Gödel pokazal, da matematike ni
mogoče vzpostaviti kot celostnega logičnega sistema, saj zmeraj
obstajajo trditve, za katere ne moremo zgolj s formalno izpeljavo
pokazati, ali so resnične ali neresnične. Matematike tako nikakor ne
moremo zaobjeti z nobenim končnim sistemom aksiomov.
Kaj to pomeni?
Z vprašanjem, kaj to abstraktno Gödlovo spoznanje dejansko pomeni, se je kmalu po objavi članka veliko ukvarjal tudi angleški
matematični genij Alan Turing.
Prav med razmišljanjem, kako bi si lahko Gödlove abstraktne zaključke
bolj nazorno in oprijemljivo predstavil, je prišel na idejo Turingovega
stroja oziroma teoretičnega zametka tega, čemur danes pravimo
računalnik.
Če računalnik razumemo lot logični stroj, ki deluje po pravilih, ki mu
jih vnaprej določimo, potem lahko izrek o nepopolnosti razumemo kot
spoznanje, da bodo zmeraj obstajali problemi, ki jih računalnik ne bo
mogel rešiti. Turing je pokazal, da predstavlja analogen problem, kot ga
je zasledil Gödel pri svojem izreku o nepopolnosti, v računalniškem
svetu problem končnega števila korakov izvajanja nekega algoritma
oziroma programa. Program se lahko konča z rešitvijo ali pa se izvaja
brez konca.
Na osnovi Gödlovih izpeljav je Turing dokazal tudi, da iz
samega algoritma ne moremo izvedeti, ali se bo neki program izvajal v
neskončnost ali pa bo lahko nekoč prišel do končne rešitve.
Kar nekaj ljudi se je spraševalo tudi, ali lahko iz Gödlovih spoznanj s
področja logike in matematike potegnemo kake zaključke tudi glede
mišljenja ljudi.
Naš razum namreč deluje po načelih logike oziroma je neke vrste »računalnik«, za katerega prav tako veljajo Gödlove ugotovitve.
Vendar v vsakdanjem življenju ne opažamo, da bi imeli pretirane težave s
paradoksi, kakršne je za formalne sisteme opisal Gödel. Kaj to pomeni?
Lahko
iz tega zaključimo, da ljudje nismo stroji oziroma da človeško
mišljenje ni prevedljivo na formalni logični sistem? Da obstaja še nekaj
drugega poleg razuma? S temi vprašanji se je zadnja desetletja svojega življenja veliko ukvarjal tudi sam Gödel, a do dokončnih odgovorov ni prišel.
Njegovi zapiski, v katerih je razvijal običajne logične in matematične
argumente, so zelo pregledni in jasni, zapiski razmišljanj, kako se
lotiti implikacij izreka o nepopolnosti za človeško mišljenje, pa so
povsem drugačni. Vse je večkrat prepisano, prečrtano, pobarvano in
porisano. Kot da Gödlu nikakor ni uspelo najti primernega načina, kako
bi sploh pristopil k tej zapleteni problematiki."
/Sašo Dolenc/