Doma

....iz malega....

...zraste veliko...

...pri sosedih, pa največje?

Obnova doma

Le kako vedo, kdaj?

Ne. Živali res niso glupe.

Štorklje

Kako globoko je gnezdo, mi je šele zdaj res jasno. Mali požeruhi so že ogromni.
Od mame in očeta se ločijo po kljunih. Po barvi kljuna.
..ok, jaz jih ločim tako ali tako. in ravnokar so dobili svoja imena. picko, ficko in micko.
mhm, vsi so moškega spola. ker sem jaz tako rekla.

...tako izgleda, ko me preseneti in predčasno odleti po hrano. bela streha je znak, da se dobro hranijo in veliko serjejo.

V rokah sem imela precej hudo foto mašinco. In se z njo igrala.
...sosedje tam, se samo še nasmihajo.
Zdaj vem, kaj si bom želela za rojstni dan.

Štorklje pa....pridejo še.
...kako zelo skrbna sta ata in mama štrk...

In ja...treba je uživati!

Vikend

Če lahko

pomagajte
pasjim sorodnikom moje najljubše živalce.

Napolnili so Zavetišče Turk  v Novem Mestu do te mere,
da se zna nekaterim zgoditi, uspavanje za vse večne čase.

Če lahko, če poznate koga...pomagajte.

Psi niso krivi, da je človeški rod zblojen in jih brez slabe vesti, odvrže kot smeti.
Vsako leto, v času dopustov, je ista pesem. Brezsrčneži zapuščajo živali.

Psi z žalostnimi očmi čakajo

Bi prav tako radi živeli, lepo.

Redka razumljivost

Kotalijo se 

posušeni nasmehi,

zaviti v molk.

Smejem se jim, kaj pa drugega.

Tako uborni so, 

ko v svoji zlaganosti

iščejo mir.

Zakaj jim nihče ne pove, da njihova tišina, zveni odurno?

 

*Dva tigra*

"Ponosno kazanje zob doseže,

da drug drugega ne raztrgamo.

Prav tiho renčim. Prestopil si mejo. Čutim moč svojih zob. Zasadila sem jih v svoje dostojanstvo, v zavest o tem, kar je v meni vredno spoštovanja, v pravico, da branim svojo resnico. Ne boš mi izpulil tega, kar mi pripada.

Bolj boš vlekel, bolj bom renčala in bolj bo moj pogled razbeljen. Držala te bom na razdalji, ker si dovoljuješ preveč in moraš začutiti nevarnost. Ustavila te bom, ker si prišel nadlegovat tigra. Ne stopaj v moj ris. Nočem te raztrgati, zato renčim.

Povej, kar hočeš, pokaži jezo in razkleni čeljusti, da izmerim moč tvojih zob. A govori iz prostora, ki ti pripada.

Ljubim veličastno renčanje v duši, ki me varuje. Kdor ima tigra, temu ni treba sovražiti, da se brani. Lahko prideš in me obtožuješ, lahko mi mečeš v obraz stare grehe in prelomljene obljube. Gledam te od daleč in krožim okrog tvoje razjarjenosti.

Ne morem zasesti tvojega zornega kota. Ti se ne moreš naseliti v mojem. Ti krožiš okrog mene in grozeče rohniš s temnimi očmi. Ne smem prestopiti tvoje meje. Častim veličastno renčanje v duši, ki te varuje.

Pleši z menoj z žarečim risom v očeh.

PLES TIGROV NE POZNA SOVRAŠTVA."

Iz knjige Sto obrazov notranje moči, Alenka Rebula

*Tisoč oči*

"Na srečo ne znaš vsega.

Ni treba, da vse razumeš. Lahko stopiš skozi komaj odkrita vrata v prostor, o katerem ne veš ničesar. V novem svetu si majhen in neizkušen.
V oči se ti vrača otroška razbežanost pogleda. Neugnano zbezlja na prosto kot žrebe, podivjano od radosti odprte staje. Nobene od zakonitosti gledanja še ne obvladaš. Tisoč oči imaš in vsako gleda drugam. Svet ima moč nad teboj in te vleče v zamaknjenost.

Oči ti uhajajo k podrobnostim, ki ti nikoli niso bile pomembne. Gledajo te od spodaj navzgor iz čebeljega kožuha in potem iz višin vesoljskega plovila na potepu. In nikoli pod kotom, ki ti je domač.

Končno te premaga veličina vsega, česar ne veš in ne znaš. Končno si na varnem pred svojo omejenostjo.
Vse, kar živi, je neobvladljivo, zdaj končno to veš.

Zdaj si rešen prepričevanja in pojasnjevanja. Zdaj ti ni treba skrbeti, da bi vse spravil v red, ker reda ni.

MANJ SE OKLEPAŠ ZNANEGA, VEČ TI BO SVET POVEDAL O SEBI.

IN O TEBI."

Iz knjige

Sto obrazov notranje moči

Alenka Rebula

Koleskanje

Bistrica